Na božič Bog prihaja v naš svet kot otrok, kot slaboten in nemočen dojenček. Z dojenčkom seveda ravnamo nežno in skrbno. Ob njem govorimo nežno in tiho. Ne uporabljamo učenih besed, ampak tiste, ki prihajajo iz srca.
Tako lahko tudi Boga srečamo, ko mu odpremo srce. In na božič nas Bog želi spomniti na enkratno in neokrnjeno podobo otroka, ki je globoko skrita v nas pod številnimi vlogami in maskami, ki smo si jih nadeli. (povzeto po Božični knjiga A. Gruena)
Kategorija: "Osebno"
Advent se izteka. Čas priprave, pričakovanj, čuječnosti. Da je bil to drugačen, lepši čas, je 'poskrbel' p. Anselm Gruen. Nedavno je založba Ognjišče izdala njegovo knjigo s preprostim naslovom Božična knjiga. Naslov lahko zavede ali pa tudi ne. Pod tem naslovom sem pričakoval samo na božič usmerjene zapise in ko sem jo na začetku adventa prvič prelistal, sem videl, da sem napačno domneval. Še zdaleč niso v njej samo božične teme. Zato lahko zavede. Ne zavede pa, ker bistvo božičnega praznovanja ni praznovanje sámo, ampak je bistvena priprava. Zapisi v tej knjigi so bogati, zanimivi, drugačni in so bili čudovita priprava na božič ter tudi podlaga za razmišljanja za različna besedila, ki sem jih v teh dneh pripravljal.
Ta teden sem še zadnjič pripravljal oddajo Glasba z znamko. Z novim letom se namreč poslavlja. Izpolnjevanje glasbenih želja naj bi bilo po novem del Petkovega zabavnega večera z Marjanom in Matejo. Pobrskal sem po revijah PRO in našel, da smo oddajo vpeljali za veliko noč leta 2003. Vedno je bilo lepo prebirati vaša pisma, nekatera daljša, druga bolj strnjena in jedrnata. Ni bilo oddaje, da se me ne bi kakšno dotaknilo - saj sem o tem pisal na blogu. Tokrat se me je dotaknilo pismo poslušalca Franca. Zaželel si je Slomškovo Svetlo sonce se je skrilo. Zelo rada jo je pela njegova 13-letna vnukinja, ki je pred letom dni prekmalu odšla med angele. Čez deset mesecev je za njo odšel še njen oče. Posnetek oddaje:
Ganilo me je tudi pismo invalidke Ane. Zaradi nizkih dohodkov ne upa biti Prijateljica Radia Ognjišče, jo je pa razveselila zadnja revija PRO in je v kuverti ob glasbeni želji dodala še 20 evrov. Ganljivo še posebej zato, ker je napisala, da je že deset let brez ene noge, z drugo pa bi bila rada že v grobu. Draga Ana! Ne tako mislit. Ni vam lahko. A kaj bi šele bilo, če bi z nami v tej situaciji ne bilo Jezusa ...
To ni kar nekaj. Da te po 12-ih letih dela opazi državna institucija ... Hvala! Priznanje in zahvalo sprejemam predvsem v imenu vseh tistih, ki soustvarjajo te oddaje, predvsem vseh tistih ljudi, ki živijo po svetu, ki pošiljajo prispevke, ki se z veseljem javljajo in oglašajo, kot na primer Tone Ovsenik iz Clevelanda, Meta Lenarčič iz Melbourna, Tone Mizerit iz Argentine ter vsi izseljenski duhovniki v Evropi, Avstraliji in Severni Ameriki, torej v Kanadi. V imenu vseh tistih sem vesel tega priznanja, ker vem, da je to priznanje zanje in za njihovo poročanje.
Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje imel nedeljo brez obveznosti ... No, pogled v koledar je povedal, da je bilo zadnjič 14. oktobra. Torej, pred dvema mesecema. Zato danes neizmerno uživamo, ker smo skupaj in brez urnika. Tretja adventna je že. Varljiv podatek. Ostal je namreč samo še en adventni teden. Četrtega adventnega tedna pravzaprav ne bo, ko smo ga recimo lani imeli polnega. Torej bo treba ta teden storiti še veliko stvari. In urnik je res poln: koncert, nastop, predstavitev, pisanje veznih besedil, voščilnih, čiščenje in okrasitev stanovanja ... Še dobro, da bo konec tedna zimski solsticij in da se bodo konec tedna dnevi začeli daljšati :-)