Matjažev blog

Ob današnji vožnji po ljubeljskih serpentinah sem se v spominih vrnil nekaj let nazaj, ko nas je sveže zapadli sneg 'obrnil' in smo se morali vrniti do Celovca ter nato po avtocesti mimo Beljaka skozi Karavanški predor domov. Podoživljal sem tiste napete trenutke in še dobro vem, da smo se morali v Celovcu ustaviti na pijači, da so se živci pomirili. Zdaj bi kajpak spil kakšno kavo, takrat je bila dovolj še gazirana pijača s kofeinom :-) Danes so bile vozne razmere odlične, a jutri napovedujejo sneg in gotovo bo vse drugače. Pot med Gorenjsko in avstrijsko Koroško je čez Ljubelj še vedno privlačna: je krajša in cenejša kot vožnja skozi Karavanke. To opažajo tudi trgovci in to, kar je prilepljeno spodaj, je dobro vedeti - vsaj še nekaj časa.

Več na: http://www.ikea.com/at/de/store/klagenfurt/slowenien

Pred tedni sem se v središče Ljubljane odpravil avtom. Prišel sem elegantno, mirno in hitro, a potem je čas tekel kot namazan, ko sem iskal prosto parkirišče kar nekaj sto metrov stran od mojega cilja. Včeraj sem šel v mesto z avtobusom. Na cilj sem prišel pretresen, postaj do cilja kar ni nehalo biti konca (so jih od zadnjič še kaj dodali :-) ), a avtobus je ustavil pred vrati mojega cilja ... Porabil sem enako časa kot prvič z avtom (saj sem še iskal parkirišče), le da sem sedaj čas na avtobusu porabil za branje. Kaj pa stroški? Vožnja z avtobusom me je stala evro in 20 centov (v obe smeri, s prestopanjem), pri vožnji z avtom pa sem samo za parkirnino dal dva evra ... In ob tem sem se spomnil, koliko sem prebral kot študent, ko sem se na fakulteto vozil z avtobusom. Časa za branje je bilo vsak dan vsaj eno uro. Zdaj so razmere drugačne ...

V minulem tednu sem se oglasil na Brezjah in s. Nikolina mi je z veliko radostjo pripovedovala o tem, da imajo zdaj le urejeno kapelo. Prenovili so jo, prilagodili sedanjim potrebam. To je bilo treba pogledat. Navdušen bil. Zelo všeč mi je bil tabernakelj, delo p. M. Ivana Rupnika. Torej je Rupnik zdaj prisoten tudi na Brezjah. Ob tabernaklju je tudi večna kučka Rupnikovega stila ... Potem mi je pogled segel na tla in zagledal sem za kapelo nekaj nenavadnega.

Nenavadnega za sestrsko kapelo - babyphone. Se pri kapeli v sestrah pazijo otroci? Le zakaj sestre v kapeli to potrebujejo? In kar dvakrat. Kdo ugane?

Sem ves dan razmišljal, kaj naj voščim za danes začeto leto: sreče, ustvarjalnosti, poguma, modrosti, zadovoljstva ... pa zdaj ob koncu dneva ob bolečem grlu s skodelico toplega trpotčevega čaja v roki spoznavam, da so vse te želje nične, če ni zdravja. Zato naj bo zdravo v vseh pogledih: v telesnem, duševnem in duhovnem. Brez povišane temperature, viroz, zvinov, zlomov, obrab ...

Naredil sem spominsko fotografijo ob montiranju še zadnje rubrike Kuhajmo s sestro Nikolino. Na sporedu bo na silvestrovo. Z novim letom bo sestra le še enkrat na mesec gostja našega programa. Ne bo več pripravljaja receptov za delovnike, ampak bo vsak četrti ponedeljek v mesecu sodelovala v svetovalni oddaji Ponedeljkova 17., ko bo odgovarjala na vprašanja poslušalk in poslušalcev. Seveda bo stran z recepti delovala še naprej, beleži namreč zelo velik obisk, rubrika pa je bila pred leti druga najbolj poslušana na našem radiu. Danes sem tudi zadnjič sestavljal lestvico oddaje Slovencem po svetu in domovini s pregledom domačih dogodkov. Ta je bil zaščitni del oddaje vseh dvanajst let, zadnji leti so ga pripravljali novinarji. Po novem bo del 2. informativne oddaje ob 18.30 ... Še precej drugih sprememb bo ... Ne žalujem za starim, samo skušam se čimprej navaditi na novo in upam, da se bodo tudi poslušalci hitro in dobro znašli v novi shemi za 2013.