Matjažev blog

Poleg svetega večera (pred božičem) in silvestrskega večera je najbolj poln pričakovanja Miklavžev večer. Otroci po letih in srcu se veselijo njegovega prihoda in darov, ki jih prinese. Pridnim večje in bogatejše, manj pridnim skromnejše, poredne pa že parklji poučijo. Sveti angel je molitev, ki je bila v teh dneh največkrat izmoljena, v pripravi in potem še pred dobrim možem iz nebes. Izrečene so bila številne obljube: da bodo bolj pridni, ubogali starše in se manj prepirali z brati in sestrami, da bodo več in raje molili ter hodili k maši, se učili, bolj zavzeto trenirali ... Na teh obljubah stoji naša prihodnost.

Lani sem prepozno izvedel za to akcijo, letos pa sem se ji pridružil na začetku. V mesecu novembru si moški pustimo rasti brke, da bi s tem vrstnike in starejše kolege opozorili na rak prostate, predvsem naj se bojijo iti na pregled k zdravniku, če začutijo težave. Ta vrsta raka je najbolj razširjena med moškimi, v Sloveniji letno zboli 1350 moških, večinoma nad 50-im letom starosti, 350 jih umre. Ne gre samo za to, da smo moški mačoti in ne pridemo k zdravniku za vsako malenkost, raka prostate je tudi težko samodoločiti. Različne simptome lahko zamenjujemo z drugimi nadlogami (čakanje na začetek uriniranja in pritiskanje ob tem; curek je tanek in se prekinja;močan pritisk na nujno uriniranje, pogosto nočno uriniranje; pekoče uriniranje). Gibanje Movember izhaja iz Avstralije, beseda izhaja iz besede MO (moustache), ki v slengu pomeni brki in besede november, v katerem gibanje poteka. Uspelo mi je zdržat skoraj do konca, 28. novembra sem bil med britjem tako zamišljen, da sem si pobril še brke. Priznam, da si nisem bil niti malo všeč z njim, no najbrž tudi rak prostate ni prijeten, sem pa vesel, da sem zbudil nekaj zanimanja in da zdaj več ljudi ve za movember in rak prostate. Fotografija je z zaodrja 19. Gala koncerta, ki je bil v nedeljo, 17. novembra 2013.

K snemanju oddaje Naš gost, ki je bila na sporedu na državni praznik, Dan Rudolfa Maistra, 23. novembra 2013, sem povabil raziskovalko, izseljensko učiteljico in človekoljubno delavko, Miro Delavec. V pogovoru, ki sva ga posnela že med jesenskimi šolskimi počitnicami, sva se dotaknila prve slovenske pesnice Josipine Urbančič Turnograjske. Letos namreč mineva 180 let od rojstva, prihodnje leto pa bo minilo 160 let od njene smrti.

Mira Delavec je raziskovala njeno življenje in delo, sad doktorata je tudi viden tudi v izdanem knjižnem delu. Drugi doktorat je naredila iz mednarodnega prava. Trenutno živi v Nemčiji, kjer naše rojake poučuje slovenščino. Svoj prosti čas, ne vem sicer, kje ji ga kaj ostane, pa namenja človekoljubnemu projektu v Afriki. Pomaga revnim nomadskim družinam - Tuaregom, ki živijo v Libiji. Taj ne pridejo nobene humanitarne organizacije.

Nekaj citatov: "Dobrine, v katerih živimo, so minljive. Kar lahko dam sočloveku, je edino kar ostane. Ljubezen obogati ne le tistega, ki mu jo daješ, ampak tudi tistega, ki daje ...

Mi imamo tako čast, mi smo lahko tako hvaležni ... mi imamo gore, vode, zrak. Ko sem jaz njim pokazal slike svoje domovine, so rekli, da je to raj.

Dokler sem živela v Sloveniji, mi je bilo govoriti slovensko, peti slovensko, slišati slovensko samoumevno. Šele ko sem začela učiti izseljence v Nemčiji, sem začutila, kar res pomeni beseda domovina!"

Povezava do novice in posnetka oddaje Naš gost.

Nikoli se nisem spraševal, na kakšen način, s katerimi pristopi se tujci učijo slovenščino. Pa sem v Slovensko-ameriških časih, časopisu naših rojakov iz Clevelanda, našel eno od učnih ur. Zanimivo, a prav nič enostavno ne izgleda na prvi pogled.

Težko je z besedami opisati občutke po letošnjem Gala koncertu. Tako - koncert - mu lahko rečemo le delno. To ni bilo le poslušanje glasbe, kar razumemo kot koncert. Šlo je za veliko več. Pričevanje, slavljenje, molitev. Bogat duhovni večer, ki upam, da ni dal vetra pod naša krila le za naslednji dan, ampak za precej dlje. No, če ga bo zmanjkalo, pa bodo v programu RO pesmi, ki bodo dvigovale duha.

Vesel in ponosen sem, da sem smel biti del tega. Ne le kot sovoditelj, ampak tudi kot soavtor veznega besedila. Z Natašo sva si napovedi razdelila in ustavrjala vsak zase. Skupaj sva zadevo združila v petek pred koncertom. Urednik Franci nama je dal še precej napotkov, tako da je končna verzija luč sveta zagledala šele v nedeljo zjutraj, no pa tudi še tik pred koncertom in med njim je bilo treba kaj spremeniti. Na odru sva čutila veliko pozitivnega. Ljudi v dvorani zelo čutiš, tako njihovo pozitivnost kot morebitno hladnost. Te tokrat ni bilo, pa čeprav je pregovorno občinstvo večerne predstave bolj zadržano. Skratka, uživala sva, bila povsem sproščena in se ujela.

Na koncertu je zapel tudi Aleksander Mežek, ki danes praznuje 65. rojstni dan. Bil eden prvih, ki je pred več đesetletji upal napisati, zapeti in izdati pesem, ki je slavila Boga. Ko sem še kot deček .... oz. Aleluja je to. Lepo je, da to zdaj upajo tudi drugi naši pevke in pevci, Alenka Godec, Nuša Derneda (žal ji je odpovedal glas), Jože Vidic, Irena Vrčkovnik, Simona Vodopivec Franko in nenazadnje Modrijani.

Foto: Rok Mihevc