Matjažev blog

Zelo lepo, toplo, optimistično in slovensko je bilo v četrtek, 23. januarja, v Celovcu, v Tischlerjevi dvorani Slomškovega doma. Ljudje od blizu in daleč so prišli k podelitvi Tischlerjeve nagrade župniku v Ziljski Bistrici in še drugih župnijah Stanku Trapu. Bilo je toliko ljudi kot lani, ko je nagrado prejel Boris Pahor, če ne še več. To ni bila le prireditev, kjer bi formalno podelili nagrado. To je bil pravi ziljski večer, saj so rojaki prišli voščit svojemu župniku s pesmijo. Posnetek prireditve je bil v današnji oddaji Slovencem po svetu in domovini, več pa prinašajo tudi novice:
FOTO: Stanku Trapu podelili Tischlerjevo nagrado,
Stanko Trap - ljubezniv, dosleden in vztrajen in
Moderen s svojim pogumom za resničnost.

Z nedeljo Jezusovega krsta se je zaključil božični čas in začel čas med letom. Jaslice bodo po tradiciji ostale do svečnice, ki je 2. februarja, v cerkvi in na radio se še (sem in tja) slišijo božične pesmi. Na to nedeljo je bila še zadnja 'božična' oddaja Slovencem po svetu in domovini. Iz leta v leto skušam v teh dneh navezati stik z rojaki, še bolje s tistimi, ki rojakom omogočijo doživeti božično praznovanje po slovensko. Ena, dve ali tri nedeljske oddaje so večinoma namenjene temu. Kraji oz. župnije, kamor kličem za pogovore, so večinoma iste, a pripovedi so iz leta v leto drugačne. Letos je bilo slišati pripovedi iz Hamiltona, Montreala, Clevelanda, Toronta, Lemonta pri Chicagu, Sydneyja, Melbourna, vzhodne Francije in Švedske, Stuttgarta in Beneluksa ... Zanimivi so ne le opisi praznovanj, ampak bogata sporočila, ki jih izseljenski duhovniki pripravijo za rojake in delijo tudi s poslušalci. In da nič ni odšlo v pozabo, so na voljo posnetki in zapisi na spletu. Nekateri jih bodo prebrali ali jih poslušali šele, ko si bodo odpočili od vseh priprav in praznovanj. Ne, to ni prazna beseda. Veliko delo opravijo ti duhovniki. Velika hvala jim za to! In želim jim, da bi se po praznikih odpočili, saj bodo kmalu na vrsti nova praznovanja.
Tehnologija torej danes omogoča doživeti praznike na drugem koncu sveta, seveda pa je nekaj povsem drugega to doživeti v živo. No, mogoče bo kdaj prišel ta dan, ko bom sam oz. še bolje z družino doživel polnočnico pod milim nebom v kratkih rokavih ... :-)

V soboto, 4. januarja, sem se podal na snemanje oddaje Naš gost. Pot me je vodila čez mejo, a moj sogovornik je bil Slovenec in to klen Slovenec, današnji Čedermac. Mons. dr. Marino Qualizza je odgovorni urednik beneškega 15-dnevnika Dom. Ker je januar mesec verskega tiska, sva se seveda lotila pomena Doma. V nadaljevanju sva se pogovarjala o njegovi duhovniški in življenjski poti. Po mladosti v Benečiji je študij teologije zaključil v Rimu z doktoratom. Nekateri pravijo, da bi lahko bil škof, če se mu ne bi zgodila nesreča v gorah.

Zdaj biva v domu za ostarele duhovnike v Vidmu, kjer sva tudi snemala pogovor. Dotaknila sva se tudi današnjega položaja beneških Slovencev ter njihovega pogleda v prihodnost. Njegov pogled je optimističen. K temu ga nagiba tudi novo, drugačno vzdušje, ki ga je čutiti v Benečiji. Več pa boste slišali v soboto, 11. januarja, ob 17.00.

Tokrat smo se pozno lotili božične okrasitve doma. Smrečico smo tako postavljali šele za četrto adventno nedeljo. Načrti so bili seveda drugačni, a čas in obveznosti so terjale svoje. Tako smo šele na sveti večer postavljali jaslice. In ko smo že napeljali luči, položili mah in zgradili hišice ter začeli vlagati figure, so otroci opazili, da ni Marije. Saj res, že lani ob pospravljanju smo opazili, da je ni. Misleč, da 'ni odšla prav daleč', da jo bomo čez leto že našli za kavčem ali v kakšnem predalu z igračami ali v škatli s kockami, se to ni zgodilo. Marije ni bilo in jaslice so bile okrnjene. Šalili smo se, da imamo letos le očeta samohranilca. Zato smo se na prvi delovni dan po praznikih odpravili v knjigarno Ognjišče po Marijo. A ugotovili smo, da se samo nje ne da kupiti. Na voljo so bili samo kompleti svete družine: Jezus, Marija in Jožef. Pomenljivo: družina (za jaslice) obstaja samo v kompletu!

Decembrski blogovski mrk ... Ne, ne gre za zaključek ali slovo bloganja. V enem mesecu se je zgodilo zelo veliko stvari. O nekaterih si nisem želel pisati, ker si tudi nisem želel, da bi se zgodile. O drugih pa bi lahko pisal, a kaj, ko je čas neusmiljen sodnik. Odmerjenih nam je 24 ur na dan ne glede na to, kako poln je naš urnik. December je bil recimo mesec pevskih vaj - dvakrat tedensko so bile po dve uri. Ker je bil iz naše župnije prenos polnočnice, samo že od jeseni vadili bolj kot ne božične pesmi. Res, adventne smo le prepeli, božične pa ponavljali in ponavljali, pilili podrobnosti ... na koncu smo vse skupaj znali že na pamet. No, trud je bil poplačan. Posnetek je na voljo na tej povezavi. Toliko za danes, nadaljevanje jutri.