Tiho in skoraj neopazno je v nedeljo minila za naš medij pomembna obletnica. 15. aprila leta 1997, pred 15-imi leti, smo kot prva radijska postaja v Sloveniji začeli neprekinjeno oddajati naš program prek interneta. Takrat me niti še ni bilo, a se te obletnice veselim predvsem zato, ker pripravljam program za Slovence po svetu, ki jim internetna povezava z domovino in z večkrat drugačnim pogledom na dogajanje doma veliko pomeni. Medijska slika se je v petnajstih letih spremenila. Dan danes prek interneta oddaja (skoraj) vsaka radijska postaja in tudi uporabnost internetnega radija se iz leta v leto spreminja, v korist uporabniku seveda. Mi pa ta obletnica ne da miru, da si ne bi postavil vprašanja kako in kam pluje naša radijska barka. Ne bi rad, da bi obstala, ampak želim si, da bi se nas stalno držala mladostna zagnanost (prvih let) in bi nas gnala naprej k novim izzivom. Da začetna zagnanost mine, ni nič presenetljivega. A hudo je, če se z njo sprijazniš in si ne upaš priznati: Ne zmorem več, ne znam ... ter ne dovoliš svežemu vetru navdušenih za skupno idejo v jadra.
Kategorija: "Radio"
Velikonočnica je ena najbolj znanih predstavnic slovenske flore. 'Velikonočnike' pa sem poimenoval moje sogovornike - slovenske izseljenske duhovnike. V oddaji Slovencem po svetu in domovini sem to in prejšnjo nedeljo želel slovenskemu občinstvu predstaviti priprave na največji praznik kristjanov in tudi praznovanje v slovenskih skupnostih po svetu. Velikonočniki so pri vsem nosili levji delež. Vsi so vredni občudovanja, vsi so se kot Jezus razdali za druge, prevozili številne kilometre, obiskovali bolnike, iskali inovativne načine sporočanja veselega oznanila in predvsem preprosto bili z njimi, tudi morda peščico, ki je ostala. Link 1, link 2
Čeprav je bila cvetna nedelja in smo v postnem času, bi bilo škoda izpustiti 1. april, dan, ko se lahko pošalimo na tuj račun, koga potegnemo za nos ... saj optimizem in veder pogled na svet in življenje bi morali vedno biti dobro sprejeti in dobrodošli. Novic, ob katerih si moral pomisliti, če držijo ali ne, v medijih včeraj ni manjkalo, sam sem pri nas zakuhal naslednjo:
Za mano je celodnevno poročanje iz Vipave. Bilo je pestro, nekoliko težko, a zelo prijetno. Gostitelji na Škofijski gimnaziji Vipava so se zelo izkazali, bilo so čudoviti, prijazni, ustrežljivi ... Ga. Tatjana Božič je skupaj zbrala dijake, ki so v več javljanjih predstavili pestro življenje na šoli in tudi v dijaškem domu. To je zelo pestro. Pomislil sem na moja srednješolska leta, ko se ni dogajalo nič. V objektiv nas je ujel tehnik Izidor Šček, od leve proti desni: radijska kolegica, voditeljica Nataša Ličen, 'moja konkretnost' in dijaka Miha in Veronika, ki sta bila sovoditelja večernega koncerta. Še link na novico.
Hvala Bogu, se je zdravje (vsaj nekaterim članom družine) delno povrnilo. Tako sem sinoči lahko obiskal podelitev Tischlerjeve nagrade v Celovcu. Gre za najvišje priznanje med koroškimi Slovneci. Prireditev je bila prisrčna, dvorana je bila nabito polna, precej ljudi je še stalo. Po pripovedovanju drugih se ne zgodi pogosto, da nagrajencu stoje ploskajo in to vsa dvorana. Zbor Srce iz Dobrle vasi je poskrbel za lepo kulturno dopolnitev slovesnosti. Skratka, doživeta slovesnost slovenske skupnosti na Koroškem. Več