Nikoli ne vozim hitro oz. prehitro (no, priznam, da sem do zdaj dvakrat - v porodnišnico :-)), ker vem, da se s pametno vožnjo tudi daleč pride. Na živce mi gredo obvestila o radarjih in podpiram tiste, ki bi jih ukinili (obvestila, se razume, ne radarjev). Zelo si želim, da bi 'divjake' primerno kaznovali - naj delajo družbeno koristna dela, ne le da plačajo kazen oz. naj bo ta primerna njihovemu finančnemu stanju. A kaj narediti z mladimi, ki pred starši vozijo vzorno, v družbi pa se želijo pokazati? Zagotovo jim ne dati 'močnih konjev' v roke in pod noge. Včeraj sem obljubil srednji hčeri, da jo pridem iskat v vrtec po kosilu. V službi pa se je zataknilo in sem prišel 20 minut kasneje. Hči je čakala, zdi se mi pa, da so vzgojiteljice malo po strani gledale. A ne dovolj postrani, da bi jim rekel: Bolje, da sem prišel malo kasneje, kot pa sploh ne bi. Kaj je nekaj minut proti večnosti.
V elektronski predal vsak dan dobim kopico sporočil. Med njimi tudi nekaj neželenih - od naročil viagre do luksuznih ur, pa da so mojo ženo nekje ujeli v neprijetnem položaju - no tudi razna t.i. zabavna sporočila prihajajo. Nedavno je prišlo eno tako, z naslovom: Kam svet drvi. Bilo je tik pred tem, da ga pošljem v koš, pa sem ga le odprl. Dalo mi je misliti.
Kar težko verjamem sam sebi, da sem se to jesen pravočasno spomnil na menjavo gum in skoraj nisem nič čakal. V začetku tega tedna je bilo pravo zatišje in sem dobesedno takoj prišel na vrsto. A ne bodi si ga treba, se je bilo treba vrnit, ker so se gume malo prepozno ulegle na platišča in jih je bilo treba še enkrat obtežit - beri: centrirat. Zdaj čakam, da bo zima kmalu prišla in z njo radosti na snegu. V bistvu jo imam rajši kot poletje. Če je še bolj mraz, mi ta ne pride do kože, se pač bolj oblečem. Poleti pa četudi že skoraj vse dam s sebe, je še vedno vroče. Dihat se da pozimi lažje in sneg tako lepo pokrije vse traparije, ki jih ljudje postorimo v naravi. A sneg vsako pomlad skopni ...
Zadnjič sem srečal znanko. Začudila se je, kako da sem ob štirih popoldne lahko pripeljal hči na eno od prostočasnih dejavnosti. Češ, da njenega ni nikoli doma. Da pride šele zvečer in še takrat, da je siten in otroke nadere. Po nekaj mislih, ki si jih izmenjata z ženo, zaspi. Tako je iz dneva v dan. Priznal sem ji, da je močna, da vse to zdrži - imata tri otroke. Predstavljam si, da ni lahko, ko se moraš boriti za posel (njen mož je obrtnik). A boriti se je treba tudi za družino. Odločiti se je potrebno zanjo in kdaj kakšni stvari tudi reči ne. Priznam, da mi je včasih težko komu reči: ne, žal vam ne morem priti voditi to prireditev ali koncert ... Večkrat niti ne povem razloga, da imam namreč kdaj v urniku svojo družino. In nisem na 'zgubi'. Če sem kakšno 'stranko' izgubil, je čez čas poklicala druga. Družina je v tem obdobju, ko so otroci majhni, pomembnejša. Ko bodo veliki, me bodo že sami 'podili' od doma :-)
Včerajšnja nedelja je bila zahvalna. Kljub temu, da je bil oltar v cerkvi lepo okrašen in je kar nagovarjal, me sama maša ni nagovorila: namesto pridige zahvalno pismo nadškofa Stresa, pri oznanilih zahvala domačega župnika. Bolj nagovorilo me je večerno prebiranje knjig z otroki. Ena je prinesla knjigo, ki 'govori' o telesu. Ko sem jima prebiral, kako deluje prebava, kaj dela želodec, kakšno funkcijo imata tanko in debelo črevo, pa slinavka in žolč ... sem začutil veliko hvaležnost Stvarniku. Ta dobra 'organiziranost' našega telesa pač ni le naključje, prepričan sem, da se to ni razvilo samo od sebe, tu zadaj mora biti Nekdo. Hvala Ti.