Prva adventna nedelja je. Začel se je čas priprave na božič. Pričakovanje, torej. Težak pojem za današnji čas, ko je vse dobiti takoj in zdaj: hitra hrana, hitro razvite fotografije, takšni in drugačni avtomati, internet ... A On se ne pusti ujeti v ta hitri ritem. On je vendar Odrešenik. Kar težko si predstavljam, kakšna so bila pričakovanja nekdanjih rodov. Čakali so odrešenje, Odrešenika pa od nikoder. Mi ga poznamo, prišel je, pokazal sem nam je, spremlja nas ... a kot da ga ne vidimo, ga ne potrebujemo. Ja, dokler gre vse v redu, ko pa se zalomi ...
Danes nas je pozdravil prvi sneg. Razveselili so se ga otroci, tudi meni je bilo lepo pri srcu. Prinesel je čarobnost, belino ... Nobena vremenska sprememba ne povzroči take nenadne spremembe videza narave. Pri sneženju je v nekaj urah vse drugače: travniki, drevesa, strehe ... Svet okoli nas je v hipu postal drugačnega videza. Prekrito je listje, ki ga bi bilo treba pomesti. Prekriti so razbiti tlakovci okoli hiše. Prekrit je vrt z nekaj zimske zelenjave ... Poročali so o težavah na cestah. Vsakič je tako. Razumem, da cestarji ne morejo v kratkem času očistiti vseh cest. Še bolj ne razumem ljudi, ki ne razumejo narave in želijo kljub njeni predstavi drugam. Glejmo in uživajmo.
To bo zvenelo precej čudno, glede na izjave, ki se jih zapisal v prejšnjih blogih in izrekel na Gala koncertu. A res je, po pošti sem dobil obvestilo medobčinskega redarstva, da sem prehitro vozil oz. je avto, katerega lastnik sem, prehitro vozil skozi naselje. Začudilo me je, a ko sem začel raziskovati, sem zgodbi prišel do dna - ampak o tem ne bom pisal tukaj. Našel pa sem zanimiv članek v regionalnem časopisu. Ta je šele hud. Redarstvo je namreč plačilne naloge za prekoračitve hitrosti začelo izdajati 21. oktobra, in to za prekrške, ki so bili storjeni od decembra 2009 naprej. Tako so nekateri vozniki prejeli več plačilnih nalogov in s tem toliko kazenskih točk, da so ostali brez vozniškega dovoljenja. To je tako, kot bi v šoli vse leto preverjali znanje, ocene pa bi učitelj izdal šele na koncu. Kje je varuhinja človekovih pravic?
Ko me je Marjan pred tedni vprašal, če bi želel sodelovati na 16. Gala koncertu in povedal še kako, sem mu isti trenutek pritrdil in hkrati je na plan prišla tudi izkušnja Božjega dotika. Ko sem naslednje dne premišljeval, so bi iz globin na površine prihajale še vse podrobnosti. Ne, to ni nekaj samoumevnega, On je hotel, da o tem spregovorim. V spodbudo vsem, da bi se priporočili za srečno vožnjo in se na koncu vsake, še tako kratke poti, zahvalili.
P.S. Še eno naključje ali ne - danes je dan spomina na žrtve prometnih nesreč ...
P.S.S. Foto: Jože Bartolj
Več o našem 16. Gala koncertu si preberite na tej povezavi.
Pred nedeljskim dnevom spomina na žrtve prometnih nesreč sem v studio povabil predsednika Zavoda Varna pot Roberta Štabo, ki je sicer zaposlen na AMZS-ju. Njegovim izjavam ste lahko prisluhnili v petkovem jutranjem programu. Med drugim je povedal: Žrtev prometne nesreče je človek, ki je kakorkoli vpleten v prometno nesrečo: povzročitelj, žrtev, bližnji … Vsem tem se po prometni nesreči začne dolgo trpljenje, ki jim uničuje življenje. V Zavodu varna pot so si zadali, da samo dobre želje nič ne pomagajo. Letos so izbrali geslo Dobre želje uresničujemo z dejanji. S tem nam želijo povedati, naj se spremenimo, naj vozimo strpno, prijazno, tako bo storjen konkreten korak k večji prometni varnosti.