Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe ... je zapisano že v svetem pismu. Torej, če hočem ljubiti drugega, moram najprej ljubiti sebe. A je to težko - ljubiti samega sebe? Sebi želeti dobro se zdi zelo preporosto. Sebe poznamo, vemo, kaj nam je všeč, kaj je dobro za nas, kaj nam 'paše' ... Torej lahka naloga. A včasih je odložim na stran oz. tehtam, kaj bi bilo bolje, kaj je bolj nujno. In takrat sebe tudi odložim. Je treba, ne gre drugače.
Dan smo izkoristili za obiskovanje prijateljev, prihaja namreč čas, ko tega ne bomo mogli početi in to vsaj do pomladi. Tri 'dolgove' smo imeli na Dolenjskem in ker je enim ustrezalo, da pridemo prej, drugim pozneje, smo 'ujeli tri muhe na en mah'. Bilo je pestro, doživeto, lepo in zanimivo, uživali smo vsi. Otroci še najbolj na kmetiji ...
Se ti globoko opravičujem, ampak tale prvi šolski dan je bil res norrrrrrrrrrr. Vstal sem ob petih in pospravljal po krajših počitnicah v Prekmurju, kjer smo mimogrede imeli odlično. En, dva, tri je bila ura sedem in čas za bujenje otrok in zajtrk ... Nato je bilo treba drugošolko dostaviti ob 8h, potem je bilo treba pripravit prvošolko. Vmes je bilo se nekaj sms-ov razburjenih sokrajanov, ker krajevni urad, ki je v našem kraju odprt samo ob četrtkih, tokrat ni bil, ljudje pa so želeli oddati podpis za referendum o družinskem zakoniku ... In že smo žena, jaz in prvošolka hiteli v hram učenosti. Tam smo bili nenako do 11h, starši smo imeli poseben program ...
Zadnje avgustovske in počitniške dneve preživljamo v Banovcih. Kar daleč se nam zdi od morskega dopusta v začetku julija, zato so ti dnevi še kako blagoslovljeni ... Otrokom sva poskušala razložiti, kam gremo in sva pokazala na zemljevid Slovenije. 'Torej gremo v kurjo glavo,' sta rekli hčeri. Kakšna dobra pogruntavščina ... 'Ja, v glavi bomo ...' In ko smo se peljeli sem, sta spraševali: smo še na hrbtu ali že v vratu ali že v glavi ... Domislice otrok nimajo meja, hvala Bogu. Ker meja in preprek je veliko v naših, odraslih glavah.
Večkrat razmišljam o reku: Priložnost zamujena ne vrne se nobena. Ko sem v petek odhajal od doma, sta se me starejši hčeri oklepali kot klopa. Nekaj dni smo se zelo površno videli in kazalo je, da bo še dan ali dva tako. Služba, nekaj koncertov, sestankov, pogovorov, urejenje stanovanja ... pa je bilo časa za skupne trenutke manj. Pa si ga oz. jih vsi tako želimo in potrebujemo. A, vsi moramo večkrat potrpeti in stisniti zobe. Hvala Bogu, potrpijo tudi otroci. Globoko sem se oddahnil, ko sem zjutraj odkljukal seznam obveznosti in smo jo popihali ...