Parkirišč primanjkuje, velikokrat pa naletim na parkirišče, za katerega si mislim, da je narejeno za 'fičote'. Ko akrobatsko lezem iz avta ali iz njega spravljam otroke, zlagam ogledala in nehote zadanem v sosednji avtomobil, dobim občutek, da so želeli narediti največ parkirnih mest kar se je dalo, ne da bi pomislili, ali bo tam možno parkirati (z avtomobili, ki jih delajo v tretjem tisočletju in so vse daljši in tudi vse širši). Našel sem, da imamo zastarele standarde in predpise na tem področju.
Že kar nekaj dni se je v naši hiši govorilo, da bomo šli na Ritem Duha. Predlani sem na festival v Maribor odšel z najstarejšo hčerjo, lani smo šli brez najmlajše članice družine, letos je šla le polovica družine. Odprava je bila del godovnega izleta (Urša je bila slavljenka). Uživali smo že v kratkem obisku središča mesta in nato še v športni dvorani pod Kalvarijo. Pesmi na festivalu so iz leta v leto boljše, prav tako koncertni del, pa voditelja tudi :-) Skratka, zelo smo uživali in zanimivo: imeli podoben okus kot drugo občinstvo in žirija festivala.
Vse več je takih, ki izberejo elektronsko pot za sodelovanje v oddaji, a tudi pisma in dopisnice redno prihajajo iz različnih koncev Slovenije in tudi tujine. In to, kar je napisano na roko, ima posebno vrednost. Nocoj sem s posebnim spoštovanjem v rokah držal pismo gospe Pepce, ki sicer dokaj redno piše. S spoštovanjem zato, ker se vidi, da se zelo potrudi, da nam piše in ker se tudi potrudi pri vsebini.
Prisluhnite posnetku oddaje:
Naj traja, naj traja, pusti, naj traja, bilo je lepo, bilo je lepo ...
(nedeljski kostanjev širšedružinski piknik - hvala kurjaču, rezalki kostanja in tistemu(i), ki je točil(a) mošt)
Tokrat objavljam iskrico, ki mi jo je poslala ena od rojakinj iz ZDA:
30 yrs ago, Americans had Steve Jobs, Johnny Cash & Bob Hope.
Now they have No jobs, No cash & No hope.