Matjažev blog

Ta teden radijci molimo za domovino. Vsako jutro ob 5h v živo. Danes sem se namenil priti. Je že skoraj kazalo, da ne bo šlo. Spat sem šel ob 1.30. Budilko ob 4.15 sem preslišal. A se je ob 4.23 zbudila žejna hči. To sem razumel kot znamenje. Se hitro oblekel in šel na pot v noč. Prišel v razsvetljeno, toplo in polno kapelo. Lepo doživetje.
Pa še to. Včeraj popoldne sem razmišljal, kako bom danes ob prvem petku za kakšno izjavo o pomenu obiskov bolnikov poklical bolniškega duhovnika Mira Šlibarja. A on je bil ob petih v kapeli ... Kaj sva posnela, boste slišali dopoldne.

Lani nam ga ni uspelo narediti, pa smo ga hvala Bogu dobili na radiu. Letos smo ga naredili kar doma (k sreči ga ni bilo še na radiu, sicer bi imeli dva). Nabiranje zelenja v gozdu je bilo lepo doživetje. Lepo je dišalo, ko sem vezal vejice skupaj. Svečke so še od lani. Nismo jih vrgli stran, letos so prav prišle. Nič nas ne moti, če so že malo obrabljene (midva z ženo sva tudi :-)). Glavno je, da se jih da prižgati in da se ob venčku zberemo ...

Včeraj v dnevnem pasu, danes v jutranjem, jutri v popoldanskem, v ponedeljek v dnevnem - tak je te dni moj radijski urnik. Ne, ni težko. Prav veselim se takih blokov. Bolj kot 'padalskega' moderiranja enkrat ali dvakrat na teden. Tako bom gotovo naletel na manj min: kakšno osmrtnico ali obvestilo bom vsaj trikrat videl in bo šla lažje z jezika, studio mi bo bolj domač ... Bi kar delal tako. Živo moderiranje ima namreč poseben čar, to je slad radijskega dela. K slednjemu seveda sodijo tudi priprave, terenska snemanja, montaža ... raznoliko, pestro, razgibano, a slad ostane slad. Saj so mi že pred leti govorili, da človeku delo pred mikrofonom pride pod kožo ... in noče ven.

V zadnjem času sploh ne gledam več novičarskih portalov, ampak so moj užitek tisti s kamerami: ta in ta in ta. Celodnevno ždenje v megli me prav nič ne razveseljuje. Sonce si je treba narisati ali pa ga poiskati. Gledanje fotografij je čudovito. A ko vidim, da prav v istem trenutku nekje prav blizu mene sije sonce, mi je to kot upanje: lahko ga dosežem in vidim. In me ima, da bi res šel tja in kar tam ostal .... nekaj časa.

Danes sem rojeval in rojeval, pisal in brisal, dodajal in odvzemal, razmišljal in preverjal .... skratka v precejšnih 'porodnih bolečinah' sem pisal Naš komentar. Priznam, da mi od vseh različnih stvari, ki so v moji delovni zadolžitvi, pisanje komentarjev najmanj leži. A kar je treba, je treba. In nekje sem prebral: Če ne moreš delati, kar ljubiš, ljubi, kar delaš. Več ...