Na državni praznik praznuje država, torej državljanke in državljani. Verjamem, da so mnogi to danes storilo, a na zunaj ni bilo tega videti. Nekoliko sem se danes vozil naokrog, videl novoletno lepo in tudi kičasto okrašene hiše, a malo slovenskih zastav. Žalostno. Pokojni Tone Pavček je lepo dejal: Mnogi med nami, tudi najvišji duhovi našega rodu, so želeli videti, kar mi gledamo, pa niso videli. Nam je bilo dano, da smo za njimi, ki so napovedovali pomlajenje in prerojenje, prišli do krone vsega, do državnosti, do srčike stvari, do samostojnosti. Resnično je, da se tega svojega novega stanja, še prav ne zavedamo, ne v svoji zavesti, ne v svoji odgovornosti. Smo kot nekakšna neodporna drobna mladika, vendar smo preizkušena sadika, ki je vzdržala tisočletje, ki bo zrasla v zdravo drevo..
Tema. Tesnoba. Strah. Negotovost. V človeku vzbrsti želja po svetlobi. Želi si biti svetal. Vase usmeri reflektorje. A ne gre. To ga blešči. Komaj odide Miklavž, se mesta in vasi odenejo v luči. Na ulicah in hišah se pojavijo jeleni, sanke, snežinke in vse drugo. Razen Jezusa. Kot da bi ga postavili na cesto. Duše si v adventu grejemo z božičnimi pesmimi, z darili in vonjavami. Kot da bi bil božič. A brez Jezusa. Božič je praznik Jezusovega rojstva. Velik, a hkrati preprost dogodek. Ni samo spomin. Je spodbuda. Je vnovični klic: Bog nas ljubi! Tisti otrok je prišel na svet za vse ljudi. Ne samo za izbrane. K sebi vabi vse. Njegova toplina sega čez meje razuma. Vabi tudi tiste, ki nočejo slišati ali razumeti. Nikogar ne sili. Le čaka. Do neskončnosti, do večnosti.
Včasih sem res preveč na internetu. Ampak včasih se je do kakšne informacije težko dokopati. Recimo, pred današnjo potjo na sever me je zanimalo, kako je z vožnjo skozi predor Karavanke. Enkrat sem namreč že pri vračanju domov moral obrniti na avstrijski strani Ljubelja. Snega je bilo kar naenkrat preveč. No, in kaj sem našel: Uporabniki predora Karavanke plačajo predornino, ki znaša 6,50 evra, na vstopni cestninski postaji pred predorom in za del poti med prvima avtocestnima priključkoma na obeh straneh državne meje (v Sloveniji je to priključek Hrušica in v Avstriji priključek Podrožca - Rosenbach) ni potrebna vinjeta (ne slovenska ne avstrijska).
Letošnji advent ima polne štiri tedne. Torej je najdaljši. Čudne mi je takrat, ko je četrta adventna nedelja tudi prvi sveti večer. Do tega bo prišlo spet leta 2017. Ja, popoln četrti adventni teden bo prinesel veliko svetlobe zvečer, ko prižgemo venček. Koliko bo šele svetlobe v nedeljo! In potem, ko bodo tudi dnevi vse daljši.
V eni od adventnih spodbud, ki smo jih tudi v tem času priprave na božič pripravili na našem radiu, sem pred dnevi slišal: sprejel bom odločitev, ki jo že dolgo odlašam ... in se ob tem videl pred svojim delovnim kotičkom na radiu. Včeraj sem se lotil dela. Oh, škoda, da nisem pred tem naredil (spominske) fotografije. Kaj vse namreč je bilo na mizi in regalu! Tudi deset let stare stvari. Bil sem neusmiljen in stran zmetal vse, kar bi morda bilo še kdaj uporabno (tako sem si vedno govoril), a če sedem let ni bilo, tudi naslednih sedem ne bo :-)