Tiho in skoraj neopazno je v nedeljo minila za naš medij pomembna obletnica. 15. aprila leta 1997, pred 15-imi leti, smo kot prva radijska postaja v Sloveniji začeli neprekinjeno oddajati naš program prek interneta. Takrat me niti še ni bilo, a se te obletnice veselim predvsem zato, ker pripravljam program za Slovence po svetu, ki jim internetna povezava z domovino in z večkrat drugačnim pogledom na dogajanje doma veliko pomeni. Medijska slika se je v petnajstih letih spremenila. Dan danes prek interneta oddaja (skoraj) vsaka radijska postaja in tudi uporabnost internetnega radija se iz leta v leto spreminja, v korist uporabniku seveda. Mi pa ta obletnica ne da miru, da si ne bi postavil vprašanja kako in kam pluje naša radijska barka. Ne bi rad, da bi obstala, ampak želim si, da bi se nas stalno držala mladostna zagnanost (prvih let) in bi nas gnala naprej k novim izzivom. Da začetna zagnanost mine, ni nič presenetljivega. A hudo je, če se z njo sprijazniš in si ne upaš priznati: Ne zmorem več, ne znam ... ter ne dovoliš svežemu vetru navdušenih za skupno idejo v jadra.
V dneh pred stavko dela javnih uslužbencev sem preko rojakinje na Švedskem dobil zanimivo el. pošto. Avtor zapisa je Franci Pliberšek, generalni direktor družbe MIK Celje. Objavljam ga v nadaljevanju, gre namreč za drugačen pogled.
Velikonočnica je ena najbolj znanih predstavnic slovenske flore. 'Velikonočnike' pa sem poimenoval moje sogovornike - slovenske izseljenske duhovnike. V oddaji Slovencem po svetu in domovini sem to in prejšnjo nedeljo želel slovenskemu občinstvu predstaviti priprave na največji praznik kristjanov in tudi praznovanje v slovenskih skupnostih po svetu. Velikonočniki so pri vsem nosili levji delež. Vsi so vredni občudovanja, vsi so se kot Jezus razdali za druge, prevozili številne kilometre, obiskovali bolnike, iskali inovativne načine sporočanja veselega oznanila in predvsem preprosto bili z njimi, tudi morda peščico, ki je ostala. Link 1, link 2
Ljubka žival, otroci jo obožujejo in nikoli si nisem mislil, da bi jo kakšen otrok sovražil ... Naša osemletnica se v drugem razredu uči pisane črke. To učenje me malo spominja na študentska leta: profesor razloži snov, ti pa jo sam vadi. Tudi tu so naenkrat vzeli črke e, r in v. Napisali dve, tri vrstice, nato pa že besede, ki te črke vsebujejo. Med njimi je tudi veverica. Napisati posamezne črke že gre, povezovati pa ni kar tako. Ko je vadila, je rekla, da to veverico prav sovraži :-) Seveda ni mislila dobesedno. Vse skupaj je bilo kratkega roka. Vaja pač dela mojstra in zdaj ji gre tudi že veverica dobro od roke.
Občasno pogledam, kaj delajo na drugih radiih, tudi kakšne štose uženejo na Radiu 1. Hude mravljice so mi bile simpatične, prav tako Zala, včasih sta zanimiva Soseda ... To pa, kar so naredili pred veliko nočjo, pa se mi zdi občutno preveč.
Razumem, da se pošalijo na račun Cerkve, napak, ki jih delamo vsi od škofov, duhovnikov do laikov. Temu se včasih tudi nasmejim. Da se pa norčujejo iz najbolj svetega naše vere, pa ne le naše, tudi protestantske in pravoslavne, to je pa nesramnost do konca. Boste rekli: saj jim gre zgolj in le za poslušanost (raitinge). Vem, ampak tudi pri tem naj bi veljala osnovna etika. Kot kaže pri tekmovalnosti za doseganje cilja (biti prvi in najboljši) ne gre več za izvirnost, ampak je preraslo v tekmovalnost, kdo si upa več, kdo bo šel dlje čez mejo. Provokacija je po tem takem tudi kultura.
Nisem pisal na Radio1 in izrazil ogorčenja kot poslušalec (ker to nisem, a mogoče ne bi bilo slabo, da bi se zganila civilna skupnost kristjanov). Meni se ti ljudje predvsem zelo smilijo, ker se niso naučili osnov etike. Smilijo se mi, ker mislijo le na danes, nič pa na jutri oz. Bog ne daj na večnost, ki čaka vse. In zato je Kristus vstal od mrtvih. Da bi večnost postala smiselna in bi se je veselili.