Matjažev blog

Zamejski tednik Novi glas je praznoval 20. obletnico. Za nedeljsko oddajo Slovencem po svetu in domovini sem poklical odgovornega urednika Jurija Paljka. Prosil sem ga, za oceno prehojene poti in za pogled naprej. Ves čas so skrbeli za kulturno in medijsko pluralnost, obveščali o življenju na Goriškem in Tržaškem, skrbeli za razvoj, morali pa so kljubovati racionalizaciji, prehajali so iz ene krize v drugo, dotaciji sta rezali tako Slovenija kot Italija, korenito se je zmanjšalo oglaševanje, današnji časi tudi niso naklonjeni časopisom, vse manj mladih posega po časopisu, starejši naročniki počasi umirajo ... Naslednji dan sem bil spet na program in me je poklicala poslušalka, ki je slišala pogovor. Dotaknil se jo je in odločila se je podpreti tednik. Da bi bilo čim več takih.

Iz pogovora z Jurijem Paljkom mi je v ušesih ostala še njegova misel, da ga poleg finančne negotovosti skrbi predvsem to, da zdaj nimajo niti enega mladega novinarja. V 20-ih letih so oblikovali vrsto mladih časnikarjev, ki zdaj delajo drugod - tako se je moralo zgoditi, saj ji niso mogli zaposliti ali jim dati honorarjev. Čutiti je bilo ponos na vzgojene mlade novinarje, a da nimajo podmladka, ga pošetno skrbi ... To, da so brez podmladka, je slaba popotnica za prihodnost.

Kaj pa mi? Devet napovedovalcev je na radiu, vsi smo strari vsaj 40 let ... Že nekaj let nobenega novega, kaj šele mladega ...

Dragi moj spletni dnevnik, včeraj je minilo sedem let od začetka skupne poti. Razgibana je bila, z obdobjem več objav na teden in z obdobjem dolge tišine in neobjavljanja. Včasih se je prikradla misel na zaključek te poti, a za njo je vsakič prišla druga, ki me je odvračala od tega. Kaj narediti? Kot vedno in v drugih priložnostih: izbrati težjo pot :-)

Prvo oktobrsko soboto me je pot vodilia v bavarsko prestolnico, kjer je bilo praznovanje 70-letnice tamkajšnje slovenske župnije. Z veseljem sem se odzval vabilu tamkajšnjega župnika mons. Janeza Puclja. To je bil moj prvi obisk Muenchna in prvi obisk pri kakšni skupnosti rojakov po svetu po maju 2012. Na pot sva se odpravila s kolegom iz tednika Družina Jožetom Pavličem.

V zgodnjem sobotnem jutru sva se podala iz Slovenije, prvo mejno kontrolo doživela na avstrijski strani predora Karavanke, se nato prebila skozi številna delovišča na avstrijskih avtocestah do Nemčije. Ves čas me je skrbelo, kako bo s čakanjem na meji zaradi kontrole Nemčije. Rekli so nama, da morava računati z uro daljšim potovanjem. V petek sem večrat preveril na spletni strani avstrijskega avtokluba in navedene so bile čakalne dobe od 30 do 60 minut. Zadnjič sem preveril na bencinski postaji pred Salzburgom. Ena ura. Kar bo, pa bo, sva si rekla in se usmerila naprej. Zapeljala sva že na nemško stran, a o koloni ni bilo ne duha ne sluha. Pa le zagledava kontrolo, pred nama so bili trije avti, čakala sva dve minuti :-) posebna milost. Bila sva Bogu hvaležna, sploh, ko sva izvedela, da je škof Štumpf dan prej čakal tri ure, v nedeljo dopoldne pa, ko sva se vračala v Slovenijo, je bila kolona dolga tri kilometre. Ne bom preveč pameten, da ne bom še bolj zapletel zapisa.

Župnišče slovenske župnije sredi Muenchna sva hitro našla s pomočjo navigacije na moji Nokii. Odlično se je izkazala! Še pred kosilom sem posnel pogovor z mons. Pucljem za oddajo Naš gost, po kosilom sva s kolegom Pavliče, peš skočila do središča mesta, slovesnost se je začela ob 16. uri v cerkvi svete Ane. Rojaki so jo lepo napolnili, domači pevci so mašo olepšali s petjem, lepo je bilo videti ob škofu še šest duhovnikov. Maša je bila res lepa zahvala za blagoslovljenih 70 let prisptnosti v Muenchnu. Zanimiva je zgodovina župnije, korenine ima v bližnjem koncentracijskem taborišču Dachau. To je bilo naglašeno tudi na praznovanju v bližnji dvorani. Tudi tam je zapel župnijski zbor, zborovodkinja Karmen je zaigrala ma citre, zbrani so slišli nekaj pozdravov, posebno presenečenje je bil neposredni pozdrav prej Skypea 100-letnega Vinka Lipovca iz Clevelanda, ki je bil prisoten pri začetkih župnije.

Že prej sem se ponudil za pomoč pri povezovanju, ki jo je mons. Pucelj z veseljem sprejel. Moderirala sva z Marjano Bolčina. Zelo simpatična sovoditeljica. Domneval sem si, da kaj takega počne v Nemčiji. A ni tako. Vsekakor pa bi to lahko počela in prepričan sem, da bi bila zelo uspešna.

Ta večer sem srečal veliko rojakov, ki so tudi naši poslušalci. Bodisi nas poslušajo, ko pridejo v Slovenijo, bodisi prek internetnega oddajanja. Skupnost se stara in pomlaja hkrati. Za slednje skrbijo sodobni izseljenci. V zadnjih letih jih je bilo 800 novih! Upam, da se bodo vključili v življenje župnije oz. da jo bodo dali v svoj urnik in s tem ohranili vero, jezik in kulturo.

Več o župniji in praznovanju v nedeljo, 18. oktobra 2015, v oddaji Slovencem po svetu in domovini. Prisluhnite!

V pripravi na oddajo Slovencem po svetu in domovini, ki bo na sporedu to nedeljo, na Slomškovo nedeljo, sem se v petek podal v Pliberk na avstrijsko Koroško. Tam delujejo Šolske sestre svetega Frančiška Kristusa kralja, ki jih bolj poznamo kot Slomškove ali mariborske šolske sestre. Nastale so prav na pobudo blaženega Antona Martina, čeprav on sam ni dočakal njihove ustanovitve.

Sestre so dejavne v več krajih na avstrijskem Koroškem, pa tudi še v Gorici, Žabnicah in Trstu na zahodni strani zamejstva, v Pliberku pa so od leta 1964. Lani so torej praznovale 50-letnico tamkajšnjega doma za ostarele, ki je bil tudi pobuda za nastanek njihove sestrske skupnosti. V slednji je osem sester, v domu pa 54 bolnikov. Zanje poleg sester (štiri so še dejavne) skrbi 45 uslužbencev.

Dom so pred z letni povečevali in obnavljali in v sedanji podobi je name naredil poseben vtis. To ni mogočen, niti ne moderen, ampak ljubeč vtis. Prostori so resda lepi, prostorni in moderno opremljeni, a bolj kot to sem takoj začutil veliko ljubezen in veliko srce, ki ga imajo te sestre in tudi uslužbenke do oskrbovank in oskrbovancev.

Dom so ustanovile iz potrebe, da so stale ob strani ženam, ki niso imele doma in so psihično zbolele zaradi življenjskih okoliščin, ki so jih doživljale in so potrebovale sestrinsko in materinsko roko. Nekatere so tako v domu skoraj 50 let ... Kar nekaj zgodb je ujel radijski mikrofon, veliko jih je ostalo izrečenih ob ugasnjenem snemalniku. O, kakšne zgodbe! Kaj vse je življenje prineslo in odneslo ženam in možem. In v zadnjem obdobju svojega življenja imajo možnost spraviti se preteklostjo ter se lepo pripraviti na nadaljevanje življenja v večnosti ....

Ko sem odhajal z doma, sem si potihem zaželel, da bi če bi že kdaj moral iti v dom za ostarele, da bi šel v tega ali vsaj takega.

V nedeljo bodo moje sogovornice: strokovna vodja oz. glavna sestra v domu s. Valentina Rupnik, negovalka Kati Kert ter hišna predstojnica in odgovorna za dom s. Regina Tolmaier.

Na ponedeljkovem roditeljskem sestanku smo dobili tudi prijavnice za e-asistenta. Šola ga uvaja prvič in to je bilo tudi moje/najino prvo srečanje s to zadevo. Na prijavnici me je najprej zbodla uporaba terminov 'Prvi starš/skrbnik' in 'Drugi starš/skrbnik'. Počutil sem s diskriminiranega. Zadevo sem poslikal in objavil na mojem profilu na Twitterju, to je potem posrkal še z njim povezani moj profil na Facebooku (ki sicer vegetira :-) )

Odzivov je bil precej.  V glavnem so bila ogorčenja. Nekateri so nama svetovali, naj 'Prvi' in 'Drugi' starš prečrtava in napiševa mama in oče, kot so to storili tudi sami. A tega nisem storil. Prijazno sem pisal podjetju, ki upravlja e-asistenta in jih prosil za pojasnila.

V prvem odgovoru so mi napisali, da naj prijavnico izpolnim, kakor želim, da je prvi in drugi starš mišljeno mama in oče ...

Nisem se zadovoljil in nadaljeval: Hvala za odgovor in pojasnila. A povejte mi, prosim, zakaj sploh taka predloga, če pa smo mame in očetje? Kje je osnova oz. podlaga za tako obliko? Na obrazcih za vpis v šolo sta mama in oče ... Pa na drugih obrazcih tudi.

Pa je prišlo drug odgovor, da take prijavnice uporabljajo od leta 2011 in da sem prvi, ki ga je to zbodlo ... odgovorili so mi še, da ima danes veliko otrok dejansko skrbnike, ki skrbijo za njih (dedke, babice, strice, tete) ...

A sem nadaljeval: Hvala za vaš odgovor, a dovolite, da vas še nekaj vprašam: glede na to, kar ste zapisali - da za nekatere otroke skrbijo babice, dedki, strici, tete - ti niso ne Prvi ne Drugi starš, zanje je predviden termin skrbnik. Kaj nista potem Prvi in Drugi starš le mati in oče?Zakaj tega tako tudi ne zapišete?

In odgovor e-asistenta: Naš glavni cilj je, da se osredotočamo na razvoj kvalitetnih storitev in naš namen ni, da bi na kakršenkoli način redefinirali pojmovanje starševstva, vendar smo želeli s prijavnico pokriti čim več scenarijev, s katerimi se v realnosti tudi srečujemo. Za naslednje šolsko leto bomo pogledali kaj lahko naredimo, da s prijavnicami ne bomo nikogar vznemirjali in to tudi uredili. Vam pa v prilogi pošiljamo popravljeno prijavnico, da bo ustrezna tudi za vas.

Torej: poslali so mi prijavnico, kjer sta napisana mama in oče in to ne, da bi jo posebej zahteval. Dovolj so bili trije prijazni maili. Prijavnice namenoma ne bom dodajal temu zapisu. Če bi radi do nje prišli, samo pišite na info@easistent.com ... Kako že piše: "Trkajte in se vam bo odprlo ... "

Pogum, pogum, pogum ...