Matjažev blog

Rad te imam, domovina. Moja si. Čeprav si v težavah in nad politiko ne moremo biti ponosni ter se zdi, kot da smo popolnoma razdvojeni inje med enim in drugim bregom veeeeelik prepad, se te ne sramujem. Čeprav bi nam radi prodali zlato, imam raje tvoje srebro. Čeprav so sadovi iz tvojih nedrij dražji, so tvoji in zato moji, meni ljubi. Čeprav so tisti, ki čuvajo našo zemljo in nam dajejo vrednote, osramočeni in na dnu lestvice priljubljenosti, zaupam vanje in jih cenim. Tu živimo že od 6. stoletja. Bili smo pod tujimi oblastniki: Habsburžani in v Avstro-Ogrski ... V samostojni državi SHS smo živeli dober mesec dni, v Kraljevini SHS slabih 19 let. Zdaj smo torej najdlje, celih 21 let v samostojni državi. Številni so si to želeli, se trudili in ni veliko narodov na svetu, ki bi jim to uspelo. Zato: glavo gor in gremo naprej.

Jezus je govorili v zgodbah oz. prilikah. Govoril je o devicah in svetilkah, sejalcu, pastirju in ovcah ... To so takrat razumeli. Danes še redko vidimo pastirja, ali da bi kdo nosil svetilko, sejejo pa seveda s traktorji ... Marsikaj od tega ni del našega vsakdanjega življenja. Torej bi morali današnji pridigarji poiskati zgodbe tega časa. To mi vsakič pride na misel, ko slišlim kakšnega bralca pri maši, ko se pri berilu ali prošnjah lomi in zatika, ko pride do kakšne 'starinske' besede. Če ne ve, kako jo prebrati, kako sploh ve kaj pomeni in kako so jo sploh razumeli poslušalci? Ena takih se je pojavila tudi pri nas, ko smo se šli Svetopisemske dirke. V zanimivi igri je bilo tudi vprašanje o usmiljenem Samarijanu. Naša 8-letnica je bolj na hitro brala in namesto besede usmiljeni je rekla osumljeni :) Pač, bolj aktualna beseda, beseda našega časa, skoraj stalnica pri prvih novicah v poročilih ...

Šolsko in veroučno leto se je zaključilo ... Nostalgija me daje in ob spominih se sprašujem, kaj pa jaz danes.  Še dobro, da mi je nehala delati miška na računalniku v pisarni (prejšnji dan sem jo pozabil dati na polnilec) in tako sem že ob pol petih končal z delom. Hvala Bogu še pravi čas, da smo ujeli mladinsko mašo v župniji. O, to bi bilo pa škoda, velika škoda zamuditi. Peli in igrali so namreč mladi - srednješolci in študentje  - skupina Canticum. Navdušili so me. Toliko energije, sproščenosti, veselja ... usta so se mi kar odpirala (dokler sem znal besedila ...). Priznati moram, da me take pesmi - popevke, duhovno ritmične skladbe - veliko bolj nagovorijo, kot pa sicer dodelane zborovske stvaritve z nekim starim, predčasnim besedilom. Sicer rad pojem v župnijskem zboru, a se moram zelo potrudit, da se vživim v skladbe. Torej, Canticum me je navdušil in žal mi je, da jih ne bom mogel iti znova poslušat: prihodnjo soboto bodo sodelovali pri škofovi maši ob sklepu peš romanja mladih na Brezje. To bo 30. junija 2012 ob 7.00.

Marija iz Dragomlja je za nocojšnjo oddajo Glasba z znamko poslala primer Judove oporoke (Ben Jehiel Ašer). Ker me je zelo nagovorila, jo delim na blogu:

Nikoli nisem srečal človeka, ki bi me ne bil v kakšni lastnosti prekašal:
če je bil starejši, sem moral priznati, da je storil več dobrega kot jaz;
če je bil mlajši, je manj grešil;
če je bil bogatejši, je več daroval v dobrodelne namene;
če je bil revnejši, je bol trpel;
če je bil pametnejši, sem spoštoval njegovo modrost;
če ni bil pametnejši, sem njegove napake obravnaval manj stroko.
Zapomni si to moj sin.

Bili smo na Rogli, kjer je v organizaciji zavoda Iskreni.net potekal 6. festival družin. Pravijo, da nas je bilo 5 tisoč. Nisem imel občutka, ker je bilo prizorišče precej široko oz. razpršeno. Bilo je čutiti veliko pozitivnega vzdušja, organizacija je bila odlična, seveda je k uspehu svoje pripomoglo tudi vreme. Všeč nam je bila že maša v naravi. Potrudili smo se, da smo prišli tako zgodaj, da smo bili pri njej. To je bila maša, kjer otrokom ni bilo treba biti absolutno tiho in pri miru ... Nato pa obisk napihljivega gradu, pa igranje nepozabljenih iger, lutkovna predstava ... Sam sem moral občasno skočiti še na oder ter napovedati ali odpovedati to in ono. A kljub temu smo bili večinoma skupaj. Ni nam uspelo obiskati ponijev in se sankati, a zato smo si rekli, da na Roglo še pridemo. O vzdušju sem že rekel, da je bilo pozitivno. Res je vse potekalo v miru, brez naglice ali velikega nereda in direndaja ob toliko udeležencih. In prav fino je bilo videti toliko otrok in štiri-, pet- ali več članskih družin.