Marsičesa ne razumem in vse odločitve niso samo v mojih rokah in domenah in pristojnosti. Jasno je, da jih, čeprav se z njimi ne strinjam, sprejmem. To sodi k spoštovanju avtoritete. A to še ne pomeni, da mi je lahko in vseeno in ... Nobena avtoriteta mi ne more predpisati, kako naj se počutim. Počasi goltam cmok, ki nastane v grlu, in klofuta še dolgo skeli ... Po naključju ali pa tudi ne sem te dni našel zapis pred dnevi umrlega koroškega pesnika Andreja Kokota. Tistim, ki so mu delali krivico, se ni maščeval, saj je vedel, da bodo slej ko prej morali priti k pameti. To je to, sem si rekel. Ni krivda moja, ampak njihova, ker še niso prišli k pameti ...
Na zimo smo se pripravili tudi s čiščenjem žlebov. V njih se znajde marsikaj. Blizu so drevesa in zato se je nabralo precej listja. Da ne bi pozimi in pomladi voda odtekala, kamor ne želimo, je bilo treba splezati na lestev in zadeve očistiti. Zdaj lahko dežuje in sneži. Pa po pameti, lepo prosim.
V teh dneh je zelo pestro na radiu: pred nami je nedeljski 18. gala koncert, pripravlja se nova programska shema za leto 2013 in pišemo članke za revijo PRO. Med štrimi mojimi članki bo tudi tisti z zgornjim naslovom. Napisati je bilo treba članek o kraju, v katerem živim, izpostaviti nekaj ogleda vrednih točk, kje se obiskovalci lahko ustavijo za kosilo, kaj se pozimi zanimivega dogaja ... Med drugim sem napisal:
Kot otrok sem vedel le to, da imajo v Preddvoru jezero. V otroštvu je bil to cilj nedeljskega izleta, pozneje sem k njemu večkrat prikolesaril. Nič drugega nisem opazil. Veliko let za tem sem spoznal, da imajo tu pod Zaplato in Storžičem tudi fajn dekleta ... Ob eni se je še posebej zaiskrilo in vnelo srce, nadaljevanje zgodbe si sestavite sami. Po desetih letih življenja v Preddvoru vam lahko sporočim, da ima kraj še veliko več kot le jezero. Naravne znamenitosti so naprej okoliški hribi: Sveti Jakob, Sveti Lovrenc, Možjanca ... Na vsakem je cerkvica ... Če se vrnemo k jezeru: sprehod okrog njega je zanimiv v vseh letnih časih, pozimi, če narava to omogoča, tudi drsanje po njegovi zaledeneli površini, na obrežju pa se lahko sankate ...
Članek, ki je nastajal zelo dolgo in sem ga neštetokrat popravljal in pilil, boste v celoti našli v reviji PRO v začetku decembra. K članku bosta sodili še fotografiji:
Med spomini pravkar končanega tedna bo tudi obisk kulturnega hrama. V Prešernovem gledališču v Kranju sva si z ženo ogledala svežo predstavo Dvom. Spodbudo je dal sodelavec Jože, ki je o njej že pisal na svojem blogu. Gre za dramo, ki se dotika dveh aktualnih tematik: spolne zlorabe v katoliški Cerkvi in jemanje dobrega imena brez oprijemljivih dokazov. O prvem slišimo v glavnem v zadnjih letih, zgodba pa je postavljena v let0 1964. O drugempa najbrž ne bi našli prvega arhivskega zapisa. Zanimiva je relacija med duhovnikom in redovnicama. Ena je ujeta v pravila, red, disciplino, druga polna idealov in želja. Žal ji jih prva, ki je njena predstojnica, zatira v kali. Vsekakor gre za odlično zgodbo (avtor si je prislužil Pulitzerjevo nagrado), za odlične dialoge, ki jih igralci podajajo na perfekten način, za odlično minimalistično sceno ... Drama odpira vrsto vprašanj in ne daje odgovorov, a je povod za razmišljanje.
Pestro je bilo nadaljevanje četrtka (med drugim finaliziranje člankov in fotografij za novo revijo PRO) vse do zaključka na Brezjah. Tam sva s sestro Nikolino še predzadnjič letos in predzadnjič sploh snemala recepte za kuharsko rubriko. No, zaradi kontaktnih oddaj se bom na Brezje še vračal. Tudi zaradi fotografiranja, saj bodo njeni recepti še naprej objavljeni v reviji Ognjišče. Tokrat pa sem fotografiral figovo salamo. Njen recept bo v božični reviji PRO, ki bo izšla v začetku decembra.
