Matjažev blog

Letos jih je pa res veliko. Pa ne povsod. Zadnjič pri prijateljih jih skoraj nisem opazil, pred domačo hišo pa jih imamo zaradi sadnega drevja za izvoz na Kitajsko. Bral sem, da so se namnožile zaradi dežja. Prejšnja leta pa da jih zaradi suše nismo toliko opazili. Kakorkoli, nadležne so, pa tudi pičijo - čeprav ne same od sebe. In kako se jih znebiti? V kozarec smo dali malo soka, kisa in sladkorja, prekrili s tanko plastično folijo in ostala je le majhna odprtina. Ose je vonj in okus privabil in so šle v kozarec. Ven pa niso mogle. Tudi smo dali v plastične 1,5 litrske steklenice sladek sok in se tudi ker lepo gnetejo tam notri. A še vedno priletajo nove. No, nekaj deset ali sto manj jih le le. Če imate še vi kakšen nasvet, mi napišite v komentar. Sicer pa pravijo: veliko os - huda zima.

Pri srečanju s Slovenci v Goeteborgu sem opazil tudi mladega Filipa in njegovo sestrico Mihelo. Zgovorni Filip je z veseljem povedal nekaj besed za radijski mikrofon, nato pa še njegova babica Darinka.

Tudi mladi govorijo slovensko Filip Litrop je star 12 let in doma govorijo slovensko. Pri župniku Zvonetu se uči slovensko in hodi k slovenskemu verouku. Oče je rojen v Nemčiji, mama na Švedskem in zdaj živita skupaj. Vsako leto gredo v Slovenijo in tam ima sorodnike. Na Švedskem živi še njegov bratranec Simon, ki govori slovensko. Slovenija mu je všeč. "Če znaš govoriti, daleč prideš, " pravi. Tudi sestrica Mihela zna govoriti slovensko.

Filipova stara mama je Darinka Zupančič. Vesela je, da Filip in sestrica govorita slovensko. Doma se pogovarjajo slovensko in hodita tudi na tečaj k župniku Zvonetu. Sama živi med Švedi. Na Švedsko je prišla januarja 1969, ko je bila stara 18 let. To so bila lepa leta, včasih so prinesla tudi kaj težkega. Pred osmimi leti je izgubila moža. Vsako leto gre na dopust v Slovenijo in ostane 2 do 3 mesece pri mami v Odrancih. Redno hodi k maši in v Slovenski dom. Sin je predsednik Slovenskega doma. Tudi v Vadsteno rada pride, saj pridejo tudi iz drugih krajev. Kaj jo je prineslo na Švedsko? Z možem sta prišla za nekaj let, a kasneje so otroci začeli hoditi v šolo, zato sta ostala. Slovenija bo vedno v njenem srcu. "Domovine ne moreš pozabiti," pravi in domov se rada vrača.

Poglejte si tudi novice: V Vadsteni se vedno dobro počitimo, Slovenci na Švedskem Marija Kolar, Slovenci na Švedskem: Ivanka Čok.

Oddaja Kuhajmo s sestro Nikolino je danes obeležila lep jubilej, ki
že kaže na še lepšega in okroglega. Še deset oddaj nas loči do dvestote. Še dva meseca in pol. Če sem pošten, kaj dosti še ne razmišljam o tem, kaj takrat pripraviti. Morda bi kar ponovili tisto, kar smo počeli ob stoti oddaji - radijci smo kuhali pod vodstvom sestre Nikoline. No, bomo videli, kako bo tokrat. Ko bo padla odločitev, bom sporočil. Za 190. oddajo pa sem se odločil sestro povabili v studio. Več vprašanj smo namreč dobili po elektronski pošti in nanje sproti odgovarjali. To je dokaz, da bi poslušalci, pardon poslušalke rade z njo poklepetale. In res so izkoristile čas, še potegnili smo na 42 minut. Vprašanja so prišla že prej po elektronski pošti, sprejemali smo jih v živo po telefonu. Kakšna so bila, si poglejte tukaj, za odgovore pa poslušajte posnetek. Pa Bog žegnaj!

Še pred obiskom oratorija, sem se na Ptuj podal v prvem avgustovskem tednu, da bi posnel reportažo s tabora slovenskih otrok. Vsako leto ga pripravi Svetovni slovenski kongres. Spomnim se, da sem jih prvo leto (pred cca. 7 leti) obiskal na Jezerskem, nato ob Kolpi, v Prekmurju, nekaj let so bili na morju (na Debelem Rtič), letos pa so bili v Spuhlji pri Ptuju. Zbrani je bilo 42 otrok iz držav nekdanje Jugoslavije, Nemčije, Avstrije, Italije, Velike Britanije in udeleženec iz Singapurja (njega bom predstavil v enem od naslednjih blogov). Počutil sem se odlično, otroci in voditelji so bili zelo prijazni. Tudi okolje se mi je dopadlo. Na Debelem Rtiču je bilo vedno polno še drugih otrok, tukaj so bili sami. Tisti, ki so prišli pred mikrofon, so bili tudi zanimivo zgovorni. Več si lahko pogledate in slišite tukaj. Mislim, da so taki tabori zelo dobra stvar. Otroci spoznajo nove vrstnike, učijo se slovensko, spoznajo pa tudi deželo, ljudi, običaje, kulturo ... Čestitke Svetovnemu slovenskem kongresu za tako dobro organizacijo.

V četrtek, 20. avgusta 2009, sem odšel na obisk dveh oratorijev. Prav z veseljem, saj sem vedel, da bo veselo in prijetno. To nalogo sem dobil na enem od sestankov, ker nisem upal prevzeti odgovornosti za obisk enega od škofijskih mest. Pred mano je bil namreč dopust (in priprava oddaj za ta čas), nato pa se bližal datum poroda. Tako sem izbral obisk oratorija v mesecu avgustu. V pripravi sem se odločil, da bi obiskal vsaj dva oratorija - enega na podeželju in enega v mestu. Obrnil sem se na Jureta Babnika in po njegovih napotilih sem se odpravil v Šmartno v Tuhinju (kjer mladim animatorjem nobeno leto ne zmanjka idej) in na Ptuj (kjer je največji slovenski oratorij). V obeh krajih je bilo res enkratno. V Šmartnem imajo odličen oratorijski band in prijazne animatorje, na Ptuju pa zanimive delavnice in zanimive udeležence. Kako je bilo, ste lahko slišali v današnji Sobotni iskrici. Ogledate si lahko na spletni strani. Zakaj v Sobotni iskrici? Ker tja paše in ker sem s tem naredil uslugo kolegu Juretu, ki je na dopustu.