Prvo dežurstvo na programu po dopustu je prineslo tudi zvrhano mero adrenalina, sploh ob 6.20, ko imamo živ vklop dežurnega prognostika. Zatajila je tehnika in zato je bila napoved precej daljša kot običajno.
Za nami je teden na morju. Teden, ki smo ga pričakovali, a si kasneje želeli, da bi bilo bolje, ko ga ne bi bilo. Pa ne razumite napak. Vse se je v redu končalo. Začelo pa se je s prometnim zamaškom proti Istri, tako da smo ubrali cesto čez Buzet. Bilo je zanimivo, a vroče. Vroče je bilo tudi na morju. Pa ni bil vroč le zrak. Termometer je 40°C kazal tudi v mojem ušesu, bolečine v grlu pa so kazale na angino. Zdravnica jo je potrdila in sledil je ospen oz. po hrvaško silapen. Dobra stvar je ta, da ga je veliko lažje zaužiti kot ospen. Ko se je meni vročina nižala, se je pokazala pri najmlajši. Ta je bila zaradi nove pridobitve v ustih, novega zoba. Težave so se nehale v četrtek in v soboto dopoldne smo že sli proti domu. Pred odhodom smo se še zadnjič namočili v toplem morju in prišli na hladnih 17°C v domačem kraju. Zdaj razumete zakaj tak začetek. Vsemu navkljub smo se imeli lepo, večji del bremena v prvih je imela žena. Se ji bom že kako oddolžil ...
V kuhinji je hitro vroče, zato so poleti še kako dobrodošli dnevi, ko si lahko privoščimo kuhinjo v naravi ali pa piknik. Mi si ga včasih naredimo kar tako, brez kakšnega posebnega vzroka. Med tednom, recimo. Všeč je otrokom in starejšim. Pri pripravi in izvedbi ne kompliciramo. Žar imamo klasičen, zakurim z drvmi, nato natrosim oglje. Pečemo čevapčiče, hrenovke, nabodala ... Solata je iz vrta ali še kakšen paradižnik in paprika. Zraven pa kruh, redko krompir. Še kakšen sok ali pivo ali radler in piknik je popoln. Ni treba veliko, da se imamo lepo.
Če že vsak dan ni praznik, si kakšnega vsaj občasno naredimo kot praznik.
Letos sem že kar nekajkrat odpravil na radio s kolesom. Najprej me je k temu spodbudila akcija Kolesarska trojka, pozneje pa je k temu vabilo lepo vreme. Hladna jutra in prijetni popoldnevi. No, tudi v zadnjem času, ko vročina pritiska, je prijetno iti na kolo. Zjutraj sploh, čez pa ... Vročina je zadnjič res pritiskala, a ker sem jaz pritiskal na pedala in je zapihljal še vetrič, je bil prav prijetno. Le voda v steklenici je hitro pošla, pa še zelo se je segrela.
Na jutranji vožnji je nastala tudi ta fotografija. Z moje perspektive se je videlo, kot se vozi velikan na kolesu.
Dostikrat se zgodi, da je človek bolj priznan na tujem kot doma. Odvisno seveda od tega, kateremu 'taboru' pripada, kakšna je njegova opredeljenost. Nedavno sem se pogovarjal z enim takim. Že vrsto let živi na Bavarskem, v majhnem kraju, ki je znan po izdelovanju godal. Nisem ga odkril sam, drugi so me nanj opozorili, tudi na to, da je v Sloveniji in da bo rad kaj povedal za slovenski radio. In res je bil Jože Kantušer zelo zgovoren in tudi res zanimiv sogovornik. Če ste zamudili pogovor, je posnetek v arhivu na naši spletni strani.