Na praznični dan sem se po dolgem času ustavil pri znanki ... Tako, skoraj spotoma, a njene zgodbe so bile močne, da ne morem temu srečanju reči le srečanje. Ne bom opisoval njenih doživetij, a napisal bi, kar je sama naglasila, da ni naključij, da so samo božje milosti (to naj bi bila misel nekega pisatelja ...) Pa sem jo kmalu doživel tudi sam.

Ta teden s časom in urnikom nisva bila ravno prijatelja, ves čas je bil v rahli prednosti, bi se reklo v športnem žargonu, po domače pa: ves čas sem malo zaostajal. In včeraj sem se zelo na hitro lotil iskanja glasbenikov za nocojšnjo oddajo Ob radijskem ognjišču. Če še ne veste, iščem jih v starih revijah Ognjišče, ki letos praznje 50-letnico. V roke sem vzel letnik 1971 in se usedel k računalniku z glasbeno bazo. Listal sem od meseca do meseca in hkrati klikal po bazi. Enega smo že predstavili, o drugem nismo imeli nobene pesmi, pri tretjem pa se je vse ujemalo: nismo ga še predstavili v oddaji in v bazi imamo njegove pesmi. To je bil Jose Feliciano. Super, sem si rekel, naloga za prvi dan opravljena!

Danes sem nadaljeval s pripavami na oddajo in brskal še po internetu, da bi videl, kaj se je z Josejem Felicianom dogajalo po letu 1971. In prvi podatek, ki mi je padel v oči: rodil se je prav na današnji dan in to leta 1945, torej praznje 70-letnico. Opa ... Še nekaj drugih zanimivosti je sledilo: med drugim, da bo prihodnji mesec pel v Varšavi na spominskem koncertu o sv. Janezu Pavlu II. Z njim se je tudi srečal ...

Ja, tudi sam sem po vsem tem rekel: to je bila milost, ne le zgolj naključje.