Ko sem bil otrok, sem želel čim hitreje odrasti, no zdaj pa bi se rad kdaj vrnil v čase otroštva ... Otroštvo različne generacije doživljajo drugače. Tudi dolžina tega življenjskega obdobja se iz generacije v generacijo spreminja. In tudi vsi pripadniki iste generacije nimajo enako dolgega otroštva. Nekateri morajo odrasti prej, drugi se primorajo to stroriti prej. O tem razmišljam, ko spremljam otroštvo najnih otrok. Danes sem se po pogovoru na sprehodu z devetletno hčerjo (je in želi biti otrok, a družba jo želi izstreliti v najstniško dobo) spomnil odlomka iz romana Brez očeta: Televizija, zlasti njena vedno nasilnejša in spolno obarvana vsebina v najbolj gledanem času, je skrajšala otroštvo za polovico. Z deset na pet let. Otroci danes na videz hitreje odraščajo, ker jim je izpostavljanje 'skrivnostim odraslih' uničila občutek sramu in jim izbrisala občutek krivee. Ni skrivnosti, ni sramu. Ni sramu, ni krivde. Ni krivde, ni otroštva. Ni otroštva, ni civilne družbe. Treba bo več vložiti v otroštvo naših otrok ...