Smo v "križevem tednu", včeraj, danes in jutri so prošnji dnevi. Tisti, ki jih je uvedel, danes goduje. To je škof Mamert, ki se je rodil okoli leta 400 v Franciji. Takrat so ljudi pestile različne nesreče: požari, pomanjkanje, prepiri, vojske ... Na veliko noč leta 469 je gorelo in škof je vso noč bedel pred oltarjem in molil. Zjutraj se je ogenj pomiril. Vernikom je razodel zaobljubo in jih prosil, naj pobožno živijo. Prošnje dneve so najprej imeli samo v škofiji, nato so se razširili na vso Cerkev in so še danes aktualni. Pri nas imamo tri dni maše na podružnicah. Zelo je pestro in živahno, sploh, ker prihaja veliko šmarničarjev. Pred mašo se gre iz cerkve in prosi za blagoslov polj in drugega človeškega dela, za varstvo pred naravnimi ujmami, za lepo vreme. Še posebej mi v spominu odmevajo besede: Podari in ohrani sad zemlje. Se ljudje sploh še zavedamo, da je naše življenje odvisno od dobre letine, danes, ko lahko v vsakem trenutku dobimo (kupimo) raznovrstne sadove zemlje, ko se več ne pripravlja ozimnice, ko nam je vse na dosegu roke?