V soboto, 17. oktobra 2009, sem bil prisoten pri večnih zaobljubah. Bil sem že pri posvečenju duhovnikov in na novi maši, pri izreku večnih obljub redovni skupnosti pa prvič. Nanjo sem bil povabljen, saj sva z zdaj sestro Ireno Mohorič skupaj hodila k mladinski skupini in pevskemu zboru, pred tem je bila tudi v birmanski skupini, ki sem jo vodil, srečavala sva se tudi pri svetih mašah med tednom. Zato sem se odločil, da se z njo veselim tega pomembnega trenutka. Bil sem pri sveti maši, po njej pa sem že moral oditi na Ritem Duha, tako da se bom za voščila pri sestri Ireni še oglasil.

Na novo mašo moraš iti, četudi bi strgal čevelj, pravi pregovor. Podobno bi najbrž veljalo za večne zaobljube. To je za župnijo vsaj tako velik praznik kot nova maša oz. posvečenje. Večne obljube je sestra Irena Mohorič izrekla uršulinkam. Z njimi se je prvič srečala v najstniških letih, k njim pa prvič šla pred osmimi leti. Spoznavala je sebe in Božje delovanje v njenem življenju, odkrivala uršulinski način življenja, študirala angleščino, spremljala mlade na počitniških dnevih za otroke, poučevala verouk, opravljala hišna opravila in se uvaja v delo v Domu duhovnosti svete Angele v Svetem Duhu pri Škofji Loki. Zdaj se je za vse življenje podarila Jezusu in mu obljubila čistost, uboštvo in pokorščino.
Pridigar, pater Silvo Šinkovec je v nagovoru poudaril pomen redovništva v Cerkvi, se ustavil tudi pri izbrani božji besedi (pri Izaiju slišimo, kako smo dragoceni v božjih očeh) in pri molitvi, ki je velika naloga vseh redovnikov in vseh nas kristjanov.
Kot je še poudaril pater Silvo Šinkovec, je redovniško klic k svetosti sredi tega sveta, poslanstvo služiti temu svetu, bratom in sestram, biti tam, kjer se umiva noga, kjer se noge umažejo, kjer smo krhki in ranjeni - videti stisko in se skloniti.