Že spet pišem o njih in naši kulturi. Kako ne bi, če mi je pot v službo (spet) vzela eno uro. To da delajo na naših cestah: navadnih, lokalnih, regionalni, hitrih in avtocestah ni nič novega in sprejemam, kot del življenja in procesa za ohranjanje normalne vožnje. Težje pa razumem nerazumno obnašanje voznikov.

Danes smo stali dvakrat. Prvič pri izvozu pri Brniku in se po polžje premikali proti Torovemu. Tam namreč popravljajo cestišče. Kar debelih dvajset minut smo se vozili do začetka del in tam sta se dve koloni zadrgnili v eno. A glej ga, glej. Kot bi vozniki ne videli, da je bil odprt še en pas. Se pravi, do zapore sta normalno vozna vozni in prehitevalni pas, nato pa je s talnimi označbami vožnja nakazana po voznem in odstavnem pasu. A tega nihče ni upošteval (po 'odstavnem' sem se vozil povsem sam). Kolona pa dolga dva kilometra in pol.

Drugo gradbišče na isti avtocesti je med Vodicami in Povodjem. V obe smeri po dva (sicer nekoliko ožja) pasova. Vse teče gladko. A za nekatere prepočasi, ker so mi pri 85 km/h vztrajno vozili za zadkom avtomobila. Tretji zastoj pa je bil pred predorom Šentvid. K sreči uporabljam izvoz Brod in ta je v zadnjem času vse bolj čakališče kot izvoz. O kakšnem montažnem krožišču ni ne duha ne sluha. Pa baje pomaga in bi se tu dalo narediti.

Sicer pa o kulturi še to. Pred gradbišči so znaki za omejitve hitrosti: 100, 80, 60, 40. Zelo, zelo redki jih upoštevajo. Do zadnjega vozijo, kar se največ da in potem živčni čakajo ob zgostitvi. Pa bi jim že malo fizike pomagalo razumeti, zakaj so take omejitve dobre in koristne. Boljši je namreč (pa čeprav zelo) počasi se premikajoči promet, kot ustavljen promet.