Pred dnevi sem se odpravil na Oazu miru na Ljubelj. Želel sem se srečati s skupino maturantov iz Argentine Rast 38. Ni me bilo strah, da se ne bi razumeli. Prepričan sem bil, da razumejo in znajo slovensko. V to sem se prepričal že po nekaj minutah. Suvereno so pripovedovali o svojih dogodivščinah, ki so jih doživeli od 29. junija, ko so prišli v Slovenijo. Slovenščina jim je dela težav, čeprav pa med seboj in z drugimi vrstniki veliko lažje govorijo po špansko. Je pač tako, živijo v takem okolju. A v njihovem srcu je Slovenija in zanjo živijo.

Večina je bila prvič v Sloveniji. Veliko stvari so poznali, tu pa so te stvari videli. Pavlu bo najbolj ostal v spominu Kočevski Rog in Teharje in to zaradi trpljenja domobrancev. Nevenki je čudovito videti, kar so se učili in kar so jim pripovedovali. Videti v živo je nekaj posebnega, je majhna država in ima toliko lepot. Všeč ji je bilo v Ponikvah, kjer so imeli tudi veselico. Lučka pravi, da je veselica podobna kot doma, lepo ji je bilo tudi na Bledu. Toniju je bilo čudovito v Postojnski jami, zabavo je bilo iti z vlakcem.

Šli so tudi na Triglav, za vzpon so trenirali na Šmarni Gori in Grmadi. Bila je lepa izkušnja, še posebej spanje v kočah, tudi hrana je bila drugačna. "Je bilo zanimivo in težko, ampak se je splačalo", je rekla Lučka. 22. julija, ko sem jih obiskal na Oazi miru, so imeli Duhovni dan, nato pa so odšli za nekaj dni k sorodnikom: V Dol pri Ljubljani, Vrhniko, Šentjošt, Ljubljana, Maribor, Ihan, Horjul, Kranj, Trebnje in še kam.

Čez nekaj dni se bodo vrnili domov in počasi končali s srednjo šolo. Zagotavljali so mi, da čeprav bodo odšli študirat na univerze, bodo ostali povezani s slovensko skupnostjo in se vključevali v življenje domov. Radi bodo še prišli v Slovenijo. Dobrodošli!