Na radio (to je v službo) se sicer vozim z avtom, v zadnjem tednu pa sem se dvakrat podal s kolesom. Pot je trajal dlje, a je bila bogatejša. Med kolesarjenjem sem se bolj zbudil kot sicer in videl, kar med vožnjo po avtocesti ne bi. Med drugim sem v eni od vasi opazil gručo otrok, ki je čakala šolski avtobus. In med čakanjem niso igrali igric na mobitelih, šli so se gumitvist. Med potjo nazajgrede sem ob cesti opazil stojnico z jagodami, ki jih gojijo na bližnji kmetiji. Kupil sem jih in bile so precej boljše kot tiste, kupljene pred nekaj dnevi pri najboljšem sosedu. In še eno stvar sem ob poti opazil. Imel sem več časa za opazovanje okolice in ob poti (dolgi 28 km) me je spremilo vsaj deset znamenj in kapelic. In s tem toliko opominov na to, kdo človek si, od kod in zakaj si in kam greš. Ob avtocesti jih ni in dvomim, da bi bilo dovoljeno postaviti, če bi sploh v sedanji generaciji bil interes za to.