Jaaaaaaaaa, Jezus je zmagal, premagal je smrt! Aleluja! Tako sem vstajensko sporočilo zapisal v športnem duhu. Zakaj? Ko sem šel od vstajenjske vigilije, sem ujel vzklike navdušenja, ploskanje, živžganje ... A to ni bilo zaradi Jezusa in vstajenja - po televiziji je bil šport! V družinah, kjer so športni navdušenci 'močnejši', so celo preglasili tiste, ki so si na veliko soboto zvečer hoteli ogledati posnetek škofjeloškega pasijona. No, nekateri so namesto v cerkev raje odšli na kakšno tekmo. Saj zajtrk bodo dobili. Šunka kristjani. Nič nimam proti športu in ga podpiram, samo zgrašena se mi zdi izbria dneva. Si predstavljate koliko tekem je na nedeljo? In to celo dopoldne. Nočem biti krivičen in verjamem, da gredo športniki k jutranjiim mašam. A vseeeno je nedelja postala dan za šport, namesto da bi ostala dan za Boga in bližnjega. Pa ni bilo vedno tako. Nek športni komentator mi je pravil, da so bile včasih celo dirke formule ena ob sobotah. In to ne tako dolgo nazaj. Sem za to, da vrnemo nedeljo k pravemu bistvu.