Pred nekaj dnevi sem dobil pošto kot odmev na svoj članek v reviji Tretji dan (Kultura nas je nekoč držala pokonci. Kaj pa danes?). Vedno sem vesel, če imajo zapisane ali povedane besede kak odzven, kajti danes se vse bolj zdi, da je najmodernejši način, kako ubiješ drugo mnenje, da ga enostavno ignoriraš. Seveda govorim o besedah in besednjaku Igorja Vojnovića in njegovi knjigi „Čefurji raus“. Marta iz Novega mesta mi je poslala prispevek Marka Stabeja iz spletnega slovarja Razvezani jezik, ki je sicer že iz leta 2004, vendar pa je še kako aktualen. Preberete ga lahko tule.
Marta ugotavlja, da nam kristjanom nekatere besede ne gredo rade v uho in pritrditi ji moram. Jezik je sicer živ in se razvija čisto po svoje, neodvisno od pravil, priporočil in želja. Vsak ga oblikuje in uporablja po svoje, vendar pa obstajajo neke norme, ki se jih moramo držati, da se razumemo. Verjamem, da se s predsednikom države (ali škofom, ali pa uradnico na okencu v banki) ne pogovarjaš tako, kot se pogovarjata dva „upornika“ na zadnjem delu avtobusa, katerih besednjak je zmes slenga, anglizmov, vulgarizmov in medmetov. Kar si povesta, je lahko zelo zanimivo, gotovo pa ni za vsaka ušesa. Osebno se gotovo ne bi dolgo pogovarjal z nekom, ki bi med pogovorom ves čas preklinjal in si dajal duška z obskurnimi, za slabše želodce, neprebavljivimi metaforami.
Gotovo pa so taki, ki so zrasli ob takem jeziku. In tukaj lahko pritrdim Marku Stabeju, da ima tudi naš jezik svoje pragozdove in savane, ki so se zasadile in razrasle (včasih tudi preko mere).
Do tukaj vse lepo in prav. Ostajamo vsak na svoji poti, si mislimo svoje in se dopuščamo. Potem pa nastopi trenutek, ko lahko samo nejeverno zmajemo z glavo in se vprašamo, kako je to mogoče. Ta trenutek je napočil takrat, ko smo delo napisano v tako pragozdnem jeziku, da je samo sebi vprašljivo, ki deluje, kot razširjen srednješolski spis priseljenca, nagradili kot literarni in slogovni presežek in mu pripeli vseh vrste odlikovanja (nagrajujemo navadno presežke, mar ne?). Kot bi rekli, posnemajte ga! Zakaj se potem v šolah še vedno učimo slovenščine? Do literarne nagrade očitno lažje prideš, če je ne uporabljaš (ali pa vsaj slabo)!
Če se vrnem k metafori o jeziku, ki ga kultiviramo kot domači vrt, si ne morem kaj, da mi ne bi prišla na misel tista zgodba o menihu, ki je imel vrt vzorno urejen, en konček ob robu pa je bil preraščen s plevelom, travo in trnjem. Ko so ga vprašali, zakaj je ta del zapustil, se je nasmehnil in rekel, da zanj skrbi dobri Bog sam. In točno tako je! Če bomo pustili, da se na našem vrtu (slovenskega jezika) razbohotijo le trnje, plevel in trava, ker vrta nismo hoteli več kultuivirati, tega ne smemo pripisati le dobremu Bogu, ki daje vsem stvarem rast, ampak moramo vedeti, da so nekatere (tudi lingvistične) rastline bolj agresivne od drugih, in da pod seboj ne puščajo pragozdne raznolikosti, ampak barbarsko opustošenje, nekatere se kot zajedavci hranijo z drugimi, ki potem žalostno propadejo... Zato so še kako potrebni tisti, ki za jezik skrbijo, ga negujejo in z njim spoštljivo ravnajo!
Eden izmed znakov civilizacije je jezik. Ta je tudi znak pripadnosti neki skupnosti. In kakšna je ta skupnost, se sliši tudi v jeziku. Stabej bi rekel, da je diktatorska, če se (preveč) drži zakonov in norm. Po analogiji bi lahko sklepali, da je bolj liberalen odnos do jezika, potem tudi znak bolj svobodne družbe, vendar pa si v to upam podvomiti, vsaj kar se zgoraj opisane metafore tiče. Namreč ko norme odpadejo, ni več razloga, da se ne bi začeli pogovarjati drugače, tuje. Lahko bi se dogovorili in namesto slovenskega jezika uvedli kakšnega drugega, ampak tudi potem bi se morali držati nekih norm, če bi želeli, da nas razumejo! Do srede 19. stoletja so nas Nemci prepričevali, da je slovenščina kmečki jezik, v katerem se ne da izražati najglobljih poetičnih misli, filozofskih idej in podobnega. Naši predniki so jih postavili na laž. Da se! In to so dokazali s svojimi deli in o tem so nas vedno tudi učili v šolah in nas še. V vsaki slovenski šoli. Zato se mi zdi več kot nenavadno, da bi se zdaj temu odpovedali in dali prav onim, ki so vse slovensko imenovali za manj vredno. Jim hočemo danes dati prav tudi mi?
