Samo nekaj foto utrinkov, ki sami povedo dovolj!

Če so bili včeraj Finci v prvem planu, so danes nedvomno Poljaki. V Ljubljani se je namreč začelo 5. mednarodno tekmovanje za Zlati Chopinov prstan, ki ga pripravlja istoimenska ustanova. Ta se zgleduje po najbolj odmevnem Chopinovem tekmovanju za pianiste na svetu, ki poteka na Poljskem. Predsednik ustanove Chopinov Zlati prstan Janez Rozman, je v Slovenijo povabil tekmovalce do 16 let, ki bodo tekmovali predvsem z Chopinovo glasbo in zelo eminentno žirijo v kateri je med drugimi tudi priznani poljski pianist Karol Radziwonowicz.

No še bolj pa so bili organizatorji ponosni, da so uspeli v goste povabiti direktorja onega drugega »velikega« Poljskega tekmovanja, ki se sicer odvija vsakih pet let, Antonija Grudzinskega.
Oba sta me očarala s svojo širino in odprtostjo, ter predanostjo Chopinovi glasbi.
Zaključni koncert bo v soboto 17. oktobra, v Zavodu Sv. Stanislava. Od 12.h naprej bo potekalo tekmovanje, ob 17.h pa bo razglasitev najboljšega in njegov kratek koncert.
Priporočam!

Pravkar prebiram knjigo Dedu za petami, ki jo je napisal finski avtor Arto Paasilinna in se ob tem precej zabavam. Knjiga je napisana komunikativno, tekoče brez pretenzije, da bi bila (vsaj kot se mi kaže zdaj, ko je še nisem prebral do konca), kaj več kot zabavno branje. Knjigo sem začel prebirati po priporočilu kolega iz zakonske skupine in res nisem razočaran. Tudi zato ne, ker se pred mojimi srednjeevropskimi očmi, odvija zgodba s severa, povezana z težko umljivimi običaji in prigodami mladca, ki mora na ukaz oblastne babice, spraviti domov deda. Temu se vsake toliko zahoče svobode in jo jadrno popiha po svetu za kakega pol leta, pod pretvezo da išče nove poslovne možnosti.
In tu se zgodba o Fincih sploh še ne zaključi. V Križankah je nocoj nastopila finska pevka Tarja Turunen. Nisem kakšen velik ljubitelj »težke glasbe«, če lahko tako poimenujem heavy metal. Vseeno pa sem bil pred leti nemalo začuden, ko sem ugotovil, da obstaja tudi mešanica med klasično glasbo in heavy metalom. Tipični primerki ti gotskega heavy metala so bili finski Nightwish. In Tarja je bila do leta 2005 njihova pevka. Šolan, klasično oblikovan sopran, združen z težkimi kitarami in divjimi bobni… Kakorkoli, verjamem da ta glasba ni za vsakogar, je pa spet znak, da so Finci na nek način posebni, saj je tam tovrstna glasba (lahko tudi hrup za koga), še posebej popularna!

Zaključim pa naj s povabilom, da včasih prestopite meje svojega in se odpravite pogledat, kako na življenje in glasbo gledajo drugje. Verjetno boste presenečeni, pa še bogatejši za izkušnjo!

1. Le še dobrih 11 ur je dolg dan. Tista lepa, dolga in sončna jesen se počasi poslavlja, temperature so se spustile pod ničlo. Slana bo prinesla tudi pravo zimo, ki že kraljuje v hribih. Marko Zupan, ki skrbi za naše oddajnike, je bil na Krvavcu in doživel je prve razburljive snežne prigode o snegu, letnih gumah in ratraku.

2. Vreme pa nudi le enega od pogledov na jesen v oktobru. Drugi pogled je politični. Ta se je razgrel ob novem Družinskem zakoniku in javni razpravi v parlamentu. Tudi odstopa dveh ministrov Pahorjeve vlade prispevata svoje, da razmišljamo o osebnih in zdravstvenih razlogih. Politika ima vedno botre. Ti sedijo v kotu, mečejo kocke in vlečejo niti…
3. Konec tedna, če bo vreme naklonjeno, gremo na morje. Nekaj stvari je treba še opraviti pred zimo. Pa tudi pogrešam morje in otok. Če lahko vsaj za nekaj dne pozabiš na delovno rutino in se ukvarjaš s čem drugim, potem lahko storiš zase in svoje največ. Tudi zato pozorno spremljam vremensko napoved. Ta je sicer primerno sončna, a hladna.
Kaj imajo skupnega ti trije prebliski? Razmislek o toploti in mrazu, razgretosti in hladnokrvnosti. Taki smo ljudje, odvisni od sonca in tople človeške dlani. Sami bi v zimskem hladu kaj hitro končali. In zimski hlad si lahko naredimo tudi med seboj. Če ne pazimo na odnose. Zato mi je všeč sonce in toplina, ki se razliva in poživlja. Tudi sredi jeseni na poti v zimo. Kajti mraz in hladnost lahko kraljujeta tudi sredi avgusta…

Je gotov! Danes zmontiran in fotografiran za zloženko. Nekaj detajlov bo še treba dodelati, ampak v grobem je to, to. Seveda ga je treba videti v živo, saj meri več kot tri metre v višino in je sestavljen iz treh velikih kosov, tako da ta majhna fotografija malo vara... Naj bo tole tudi povabilo, da se 29. 10., zvečer vidimo na razstavi.

Takole je pa izgledal v mojstrovi delavnici, pred časom...