Danes molčimo. Nasploh je včasih bolj primerno, da kakšne besede ne izrečemo. Kdor molči, desetim odgovori, pravi pregovor. Ko včasih prebiram žolčne polemike nepodpisanih osebkov na različnih forumih, me ni sram, ker Wikileaks objavlja zaupne dokumente (po Pirc Musarjevi), ampak ker je med nami tak primitivizem in nestrpnost. Iz zgodovine se nismo kaj dosti naučili.
Kakorkoli že, danes naj vlada molk. Misli naj se umirijo in strasti pomirijo.

»Približalo se je nebeško kraljestvo«, je že pred dvema tisočletjema vzklikal prerok.
Mi pa še vedno čakamo in upamo na kraljestvo božjih otrok.
Človekovo življenje je podobno avtobusni postaji, saj vedno nekoga ali nekaj čakamo.
Naj bo v naših mladih letih, ko pričakujemo začetek šole, nove učitelje, izpite in počitnice.
Ali pa ko smo že starejši. Takrat čakamo službo, otroke, stanovanje…
Vse življenje na nekaj čakamo in še vedno se zgodi, da ne dočakamo…
Jezus pa prihaja med nas že 2000 let.

Adventni čas je čas milosti, čas razmisleka o našem pričakovanju, naši vlogi…
Malo dete, ki se bo rodilo se mora najprej roditi v našem srcu. Za to pa potrebuje mehke jasli, ki jih lahko pripravimo samo tako, da dete sprejmemo vase.
Naj bo letošnji Advent milostni čas, v katerem bomo osmislili naša pričakovanja, postorili nekaj za duhovno očiščenje in začeli »na novo«!
Malo dete, ki ga pričakujemo, pa naj nam stoji ob strani.

Imel sem možnost, da sem si ogledal dokumentarni film »20 seconds of joy«. Zbudil mi je radovednost do športa, ki se imenuje Base Jumping ali po naše B.A.S.E. padalstvo. Preprosto bi to razložili, da se postaviš na rob velike stene, na nebotičnik ali visok most in se s padalom v nahrbtniku poženeš v globino ter potem v pravem trenutku in položaju odpreš padalo. Gre vsekakor za ekstremno disciplino, kjer moraš najprej premagati strah, še bolje več strahov.
Nekateri so ob tem polni vznesenih besed, kako pravzaprav sploh »ne živiš«, dokler tega občutka »popolne svobode« ne okusiš. Kot bi šlo za neko skoraj religijsko razsvetljenje. No, resnica je lahko tudi zelo drugačna. Eden od teh navdušencev, ki je celo profesionalni base padalec Jeb Corliss, v zgoraj omenjenem filmu pravi nekako takole: »Če letiš predaleč, si mrtev, če si v športu dovolj dolgo, boš zagotovo videl umirati prijatelje, in − če boš vztrajal predolgo, boš verjetno umrl tudi sam…«
V filmu sebe igra Norvežanka Karina Hollekim, ki prikazuje svojo športno in osebno pot od pubertetne upornice do odlične smučarke, ki končno postane ekstremna padalka. Ko ji »običajen, varen« skok iz skale ne zadostuje več, si izmišlja nove, vedno bolj nevarne izzive. V filmu tudi prostodušno prizna, da vedno teži po več…, po bolj… in da ne ve, kje se bo vse to končalo.
Nadaljevanje je zato predvidljivo. “20. avgusta 2006 sem padla z neba,” pove Karina, “Zaradi napake na padalu sem na tla priletela s hitrostjo več kot 100 km/h. Rezultat so bili štirje zlomi levega kolka in 21 odprtih zlomov desne noge. Na srečo sem jo odnesla s celim hrbtom in glavo… predvsem pa sem ostala živa!” In tukaj se začne njena »preobrazbe, ki jo strne z mislijo: »Nočem umreti. Živeti hočem. Precej dobra sem v pobegih in B.A.S.E. padalstvo je bil moj beg!« Beg pred seboj, družino, prijatelji, »običajnim« življenjem. Zaradi 20. sekund užitka se res ne splača izgubiti življenja.
Njena zgodba in s tem sporočilo filma je zato zelo poučno. Kje so meje naših ciljev in kaj smo zanje pripravljeni žrtvovati? Karina pravi, da dokler ni videla ob svoji bolniški postelji svojega očeta in prijateljev, se ni zavedala, kakšno bolečino jim je s svojim izzivanjem smrti povzročala. Vedno je na prvo mesto postavljala svoje ambicije, uspehe, užitke… pozabljala pa je, da taka sebičnost prizadene širši krog ljudi. Z okrevanjem po nesreči in s filmom zdaj pričuje in nagovarja!

Radijsko mladež je obiskal dobri svetnik iz Mire, sv. Miklavž. Najprej smo se zbrali pri sveti maši, nato prisluhnili igrici radijskega Butičnega gledališča in ga nato pričakali. Radijska familija ima kar 63 otrok (pod 10 let), zato je bilo zelo živahno. Miklavž si je čez leto pridno beležil zaznamke o pridnosti v zlato knjigo in se nato z vsakim od otrok na kratko pogovoril. Bolj ali manj resno, odvisno od velikosti, so vzeli njegove napotke in modrosti. Prav vsi, s starši vred, pa so bili na koncu zadovoljni ob čaju in pecivu. Na skupinsko sliko pa niso uspeli vsi počakati. Eni so zaspali, druge je premotila lakota, nekatere pa mravljinci, ki jim niso dovolili, da bi sedeli na miru…

Sprehod popoldne v zimski gozd za našim domom. Neokrnjena belina, ki jo le tu in tam prekinjajo stopinje. V snegu so tudi odtisi živali. Predvsem pa povsod vlada tišina, le tu in tam se z drevesa usuje sneg. Čisti zrak polni pljuča, noge pa so vesele dobre obutve. Če imaš na hrbtu še nahrbtnik, se kmalu pojavi prijetna utrujenost in potem je vse skupaj le še v dolžini kroga…