Še vedno živijo skromni ljudje. Ko se zjutraj prebudijo in ugotovijo, da še vedno slišijo, gledajo, mislijo, najprej rečejo: neverjetno! Takim ljudem lahko brez težav poveste kateri dan je in kateri datum. Oni ne delajo težav, vsakega se razveselijo.
Predstavljam si, da je bil eden takih skromnih mož sv. Jožef. O njem ne vemo prav dosti. Evangeliji ga omenjajo bolj ob strani. Vemo, da je bil pravičen, da je verjel sanjam in da je poskrbel za Marijo in dete. Po poklicu je bil obrtnik, ki se je ukvarjal z lesom. Kot takega ga predstavljajo številne upodobitve. Gotovo pa je še pred časom Jezusovega javnega delovanja umrl, saj ga evangeliji takrat ne omenjajo več, za razliko od Marije. Nekateri sklepajo, da je bil v času poroke že starejši, kar pa ne moremo z gotovostjo trditi.
Sv. Jožef je zavetnik družine, eden redkih svetnikov, ki v letu goduje dvakrat, ki ima svoje litanije… Njegov zgled deluje tudi danes, čeprav je podoba očeta izrinjena iz sodobne družbe, saj mu prepogosto lepi nalepko patriarhalnosti. Je kot neka ostalina preteklosti, ki v bolj »ženski« naklonjeni, enostarševski družini, navadno potegne krajšo… Ampak vendar so med nami še očetje, ki svojim otrokom nudijo varnost, ki je ne morejo dati vse zavarovalnice sveta. Še vedno so med nami očetje, ki za svojo družino iskreno in ljubeče skrbijo. Žal le glas o njih ne prodre toliko naprej, kot glas kakega deviantnega Josefa…
Naj živi sv. Jožef!
