Po rimskem bogu Janu se imenuje mesec januar. Imel je dva obraza, eden je gledal naprej in drugi nazaj. Bil je bog hišnega praga, državnih meja, bog preteklosti in prihodnosti, z eno besedo, bog prehoda, bog inventure in načrtovanja. Kakor nekoč je tudi danes ne le pomemben ampak včasih celo grozljiv tisti obraz boga Jana, ki gleda v prihodnost. Kaj bo prineslo leto, kakšne uganke in zanke nam nastavlja do tega trenutka še molčeča sfinga, ki ji rečemo leto?

Zaprem oči in iztegnem roke pred sebe z dlanmi obrnjenimi navzgor.

V tihih trenutkih se poslavljam od tistega kar je bilo in sprejemam tisto kar prihaja.

Kakršnokoli je že bilo staro, mi ne more vzeti optimizma pred tistim kar prihaja.

V Božji dlani je vse: novo leto, ljudje in dogodki okoli mene, jaz, ki zaupam!

Morda najbolj izvirno voščilo, ki je prišlo po SMS-ju, je bilo zelo kratko. Kar nekaj časa, sem potreboval, da sem razumel, da gre pravzaprav za božično voščilo...
Samo dve besedi 25.12. ob 00.07:
"Fantek je!"
Hvala. Še danes mi je toplo pri srcu.

24. december je že praznični dan. Je kakor dolg večer, ki traja 24 ur. Sveti večer. Podoben je zaklenjenim vratom, ki se odpro, da skoznje stopimo v božič, v srečo. To je skrivnostno pričakovanje, tako za otroke, kot tudi za odrasle.

In potem se bo v negibnosti trenutka rodil Kristus. Če smo na to pripravljeni, se lahko rodi tudi v nas.

V tem trenutku lahko pomislim na svoje rojstvo, na rojstva svojih otrok. Vsako novo življenje je čudež. In Kristusovo rojstvo je čudež vseh čudežev. To je doživetje, ki se nikoli ne izčrpa, ki nam vedno vzbuja hvaležnost. Hvaležnost Stvarniku za vse, kar živi!

Bog prihaja.
Bog prihaja vedno.
Kakor Adam, tudi mi ne slišimo njegovih korakov.
Zakaj jih Adam ni slišal in zakaj jih mi ne slišimo?

Bog prihaja vedno, ker je Življenje. Življenje ima prodorno moč ustvarjanja.
Bog prihaja, ker je Luč. Luč ne more ostati skrita.
Bog prihaja, ker je ljubezen. Ljubezen pa se mora razdajati!