Taki so (skoraj vsi) otroci tega časa: na zunaj iz brona, znotraj razkrajanje, močne mišice, slabi živci. Po rekordih segajo, a niso za življenje. Novodobni človek razpada, razdeljen je, trhel sam v sebi, kakor vsa napihnjena, izumetničena zahodna civilizacija. Najboljši med nami so morda tisti, ki kdaj pa kdaj trpijo zaradi tega. Bolečina je namreč vedno odpor. Nič ni strašnega, če koga sili na pot. Strašne so okoliščine, ki vodijo v to. Hitrost na vseh področjih. Z avtomobili, z železnico in letali, s kolesi, hlastajo po avanturah, vse pa je samo beg pred samim seboj in pred življenjem.
po HH

Družina ni „črpalka“ podnevi in „parkirišče“ ponoči. Prav vsak družinski član mora nekaj prispevati k temu, da dom postane res dom. Vsak mora pomagati, prevzeti svoj del vsakdanjih opravil. Seveda po svojih zmožnostih. Tako postane deležen veselja pa tudi skrbi, ki jih odgovornost prinese. Ni prav, če posamezni član družine sprejema vse usluge, ki so na voljo v družini, ne da bi se mu zdelo vredno izustiti besedico zahvale. Družina ni delovna skupina, ki je samo na voljo. V njej je glavna ljubezen. Ljubiti pa pomeni služiti.

Sonce in ljubezen sta si zelo podobna: Sonce sije na vse strani in ne pozna sence. Samo nepredirni predmeti, katerih ne more presvetliti, se mu postavljajo po robu kot nekakšni „uporniki“ in mečejo temno senco. Vedno tja kamor svetloba ne more, na njeno nasprotno stran.
Ljubezen pa je nasprotna. Kdor ljubi, sprejema od vseh strani odseve svoje ljubezni, povsod je zaželen in priljubljen, ker osrečuje. Kdor ljubi, prinaša srečo in radost iz mraka v svetlobo.
Tam kjer ni ljubezni, pa je vse zagrnjeno v senco brezupa.

„Vsaka divja žival ima v naravi svoj revir. Območje, ozemlje, življenjski prostor, ki ga brani pred drugimi zastopniki svoje vrste. Meje svojega območja označi z določenimi „markacijami“. Sosedje upoštevajo te meje. Če jo kakšen vsiljivec kdaj prestopi, ga gospodar napade in prežene. Če je v spopadu premagan, se mora umakniti. Poiskati si mora nov življenjski prostor.
Človekov revir, ki ga je vredno braniti se imenuje „spoštovanje“ življenja. Pred njim se ne sme umakniti.“
Hermann Josef Weidenger

Kar nekaj časa se nisem oglasil. Zamudil sem oefarje s 27. aprilom, odkritje nekaterih spomenikov, Stanovnikov govor, kraljevsko poroko, prvomajske demonstracije in vse s tem povezano. Pozabil sem na zadolžitve in urnike, telefone in gradbišče. Bilo je osvežujoče…
Po drugi strani pa nisem zamudil kakovostnih minut z družino. Nisem zamudil junijskih temperatur v aprilu, čistega morja, pravljic, špargljev in dolgih sprehodov. Nisem pozabil na dobro knjigo…
Mali trenutki so postali veliki in pomembni. Čas ni bil gospodar ampak služabnik. Pa to ni bil beg pred resničnostjo, bil je le razmislek o prioritetah. In kakšen odgovor se ponuja? Življenje je predragoceno, da bi ga zapravljali za nepomembne stvari.