Kitajska zgodba pripoveduje:
Starca so vprašali kako naj človek govori. Povedal je:
„Ali je govorjenje vredno več, če izgovorimo veliko besed? Ne! Poglejte žabo v mlaki. Ves dan in vso noč reglja, dokler se ji jezik popolnoma ne izsuši in v ustih nima več vlage. Vendar je nihče ne posluša …
Čisto drugače se obnaša petelin v kurniku. Samo nekajkrat se oglasi, ko se svita. Vsi ga poslušajo, ker se nanj zanesejo, ker vedo, da se bo kmalu zdanilo.
Zato govorite samo takrat, ko imate kaj povedati!“

Bodite pozorni na prizor, ki ga v teh dneh lahko opazujete; Ob sončnem zahodu se v nenavadnem medlem siju večerne zarje zbirajo lastovke. Posedajo na žicah električne napeljave. Privoščile si bodo še zadnji počitek pri nas, ob svitu pa se bodo odpravile na dolgi let v Afriko …
„Ob Marijinem rojstvu odhajajo lastovke,“ pravi stara modrost, druga pa pravi, „Marijino rojstvo prežene lastovke in študente“.
Kmečka modrost ob današnjem dnevu napoveduje tudi vreme: „Kakršno je vreme ob Malem šmarnu, takšno bo še nadaljnje štiri tedne,“ in „Mala maša za suknjo vpraša.“

Dan za dnem nas zasipajo z novica, premalo pa nas informirajo.
Zato je previdnost več kot na mestu.
Znamo razbrati, kaj je res, zgolj iz izjav, ki so iztrgane iz konteksta?
Iz izjav, ki so nejasne in ne pokažejo vse resnice?
Ko pride do nas taka novica, se vedno vprašajmo: „Komu neki je v korist novica, ki sem jo pravkar slišal?“
Velikokrat nam bo odgovor na to vprašanje pokazal drugačno „resnico“.
Resnico, ki ne izvira iz govoric anonimnežev ali vplivnih skupin!

Cerkveni zvoniki se vzdigujejo nad slemeni hiš v skoraj vsakem kraju.
Tako, da ga ljudje vidijo od daleč.
S križem na vrhu, ki je znamenje odrešenja.
S stolpno uro, ki nas opominja, da je vsaka ura, ura milosti.
In z vetrnico, ki jo včasih opazimo, kako jo obrača veter in nas opozarja, naj bomo čuječi.

Cerkveni zvoniki oznanjajo s svojo govorico, ki jo lahko slišimo in razumemo.
Le srce moramo odpreti.

Ste si kdaj zaželeli, da bi se v gozdu zleknili na mah in uživali v miru, ki ga takšno mesto ponuja?
Z oči lahko spremljate migotanje sončne svetlobe.
Globoko lahko vdihnete dobrodejno svežino drevesnih senc.
Želeli bi se okopati v nebesni modrini neba, kjer plešejo bele ovčice.
Opazujete lahko ptičje plahutanje s krili, poslušate čivkanje in pritajeno vreščanje.
Prav tako brenčanje žuželk in premikanje listov.
Ste kdaj sanjarili sredi belega dneva in z vsako poro na koži vpijali gozdno lepoto?

Niste? Poskusite, še je čas in ne bo vam žal ...