Naučimo se biti skromni.
Šele, ko se primerjamo z večjimi razsežnostmi, lahko odkrijemo dostop do resničnih vrednot življenja in tudi do prave skromnosti bivanja.
Leta 2004 so na Švedskem v Naravnem nacionalnem parku Fulufjallet odkrili najstarejše drevo na svetu. Gre za 9500 let staro drevo, ki so ga poimenovali "Stari Tjikko". Drevo je preživelo, ker je raslo kot bonsai in ni doseglo svoje naravne velikosti, njegovo starost pa so določili s pomočjo ogljičnega datiranja C-14.
Si predstavljate, da je bilo to drevo že na svetu v času kamene dobe, ko so ljudje še večinoma živeli v jamah? Da je že bilo na svetu, ko so nastajale egiptovske piramide?
Od takrat se je svetu zvrstilo mnogo rodov.
Tako majhna in neznatna je snovna plat človeka. Njegove duhovne vrednote pa so neprimerljivo visoke.

Tudi svojo voljo moramo krepiti in zato ni nikoli prepozno.
Vedno znova stojimo pred odločitvami: ali naj preložim obveznosti, ki sem jih sprejel in delo, ki sem se ga lotil, ali naj jih takoj izpolnim in opravim.
Ta boj traja vse do naše starosti in ni nikoli do konca dobojevan.
Če živimo za svoje ideale in jih uresničujemo, potem moramo biti nepopustljivi in ne smemo odnehati, dokler svojega dela ne opravimo do konca!

Ponovite vsak dan svoj poročni „Da“, a ne z besedo, ampak z dejanjem.

Vzajemno prenašajte trenutke veselja in trenutke žalosti. Tako se bodo bolečine razdelile, veselje pa stopnjevalo.

Skušajte se razumeti v velikih in malih rečeh.

Poiščite si skupna zanimanja pri delu, razvedrilu, branju, športu …

Pri vsaki stvari naj vam bo na prvem mestu družina, zato ne iščite sreče izven nje.

Zavedajte se, da so starši zaradi otrok in ne otroci zaradi staršev in da pri vzgoji več pomenijo dejanja, kot besede.

Skrbite za izobrazbo svojih otrok, (tako na umskem kot verskem področju) saj je to najboljša popotnica za življenje, ki jo lahko daste otrokom.

Jesen je čas, ko se bolj zavemo poti minevanja narave.
Od cveta k sadežu.
Kar je spomladi zelenelo in cvetelo, nam zdaj daje sadove.
Cvetnice ustvarjajo seme šele po oploditvi.
To je pot, ki jo lahko večkrat premišljujemo, kajti to je pot življenja.
Tako je tudi vsaka moja misel pomembna le, če jo „oplodi“ Božja milost.

Veliko ljudi hodi v gore. Ne žene jih misel na romantične dogodivščine, ampak v potu svojega obraza premagujejo napore. Sledijo hrepenenju, da bi dojeli vzvišenost gora in se ji popolnoma prepustili. Tudi lepi jesenski dnevi nas še vabijo tja.
Škof Reinhold Stecher (1921 – 2013) je zapisal: „Mnogo poti nas privede k Bogu, ena izmed njih vodi skozi gore.“