Zunaj se vse umirja.
Živost rastlin in živali se je skrila.
Cvetje je odcvetelo, zelišča ovenela, listavci so že skoraj ogoleli.
Živalce so se bolj ali manj že zalezle, zima je na pragu, za življenje gre …

Kaj pa človek?
Človek vendar ne more in ne sme obstati.
Še več, človek mora vsak dan znova postajati bolj človek!
Obrnimo naš pogled navznoter, opazujmo drobne stvari, ki smo jih morda v naglici do zdaj spregledali, predvsem pa pogumno in živahno nadaljujemo tudi v zimskem času.

Ljudje se že vse od začetka sveta, sprašujejo odkod izvira življenje.
Življenje je nekaj neznanskega, nekaj skrivnostnega, kar nas sili k razmišljanju in spravlja v osuplost.
Odkod prihajamo in kam gremo?

Zato tudi želja, da bi o sebi in svojih prednikih izvedeli nekaj več.
Kaj ni žalostno, da stojimo ob nagrobniku na domačem pokopališču, kjer so izpisana imena staršev in starih staršev, njihovih staršev in drugih, pa razen letnice rojstva in smrti, o njih ne vemo skoraj nič?
Pa so vendar naši predniki. Če njih ne bi bilo, tudi nas ne bi bilo …

Zato nekateri izdelujejo družinska debla, iščejo podatke o ljudeh, ki so za njihovo osebno zgodovino pomembni.
Morda je prav zdaj čas, da najstarejše živeče člane družine povprašamo o naših prednikih, da o njih govorimo in zanje tudi molimo.

Naše življenje sestavlja vrsta srečanj in poslavljanj.
Že ko zjutraj odidemo od doma, se najprej poslovimo.
In ko popoldne pridemo, se s tistimi, ki nas čakajo, spet srečamo.
Na življenjski poti se nam vedno znova odpirajo vrata novih srečanj.
Bilo bi zanimivo prešteti, s koliko ljudmi se bomo danes srečali.

Prave prijateljske vezi so globoke in ostanejo tudi po slovesu.
Zato slovo tudi ni konec poti, ampak nadaljevanje, kajti sleherno slovo je prežarjeno z upanjem novega snidenja.

Kratkovidnost preprečuje pogled v daljavo.
Kratkovidnega ovira pri gibanju, zato so njegove odločitve in presoje omejene.

Podobna kratkovidnost pa obstaja tudi na duhovnem področju.
Tudi tam nam „prirezan“ zorni kot ne dovoli širšega pogleda.
A kot si kratkovidni lahko nadene prava očala in jasno vidi tudi na daleč, tako si lahko pomagamo tudi na duhovnem področju.

Potrebno se je „usmeriti“, spremeniti miselnost!
Zavedati se, da vse trpljenje hitro mine, da je treba biti zvest v majhnih stvareh, da bo vse kar je merljivo, prešlo.
Zato usmerimo svoj pogled v brezkončno večnost.

Bodi veder!
Že z obrazom oznanjaj notranje veselje.
Tako boš lahko vsakomur odkrito pogledal v oči.
Kljub težavam se zavedaj, da je okoli nas več lepega, kot slabega.
Tako življenje postane lažje.
Lažje se z njim pomiriš.
In z vsem tistim, kar te bo doletelo.