„Dar je biti preprost,
dar je biti svoboden,
dar je priti tja, kamor je treba.
In ko bomo našli kraj, ki je tisti pravi,
bo to dolina ljubezni in radosti.“

Tako pravi neka kvekerska pesem iz 19. stoletja, ki se tokrat ponuja v razmislek.
Preprostost, skromnost v željah, edina daje svobodo, da se čemu odpovemo.
In če se odpovemo iz ljubezni in veselja, bomo našli izpolnitev.

Ne gre za fizični kraj, ampak za stanje, ko počasi ugotovimo, kaj je v življenju resnično pomembno.

Življenjska modrost ne pride sama od sebe, nenadoma.
Iskati jo moramo, opazovati, se učiti in si jo nenazadnje želeti.
Obstajajo tudi knjige iz katerih se lahko marsikaj naučimo, na prvem mestu je Sveto pismo.
Tam najdemo pravo zakladnico modrosti o svetu, človeku in njegovem življenju, pa tudi o morali, etiki, pravičnosti …
Imamo torej kar nekaj „receptov“, da se lahko znajdemo v svetu in da smo kos svoji nalogi.
Vse kar nam pripomore k temu, da se približamo Bogu in sočloveku, je življenjska modrost.
Zato je vedno poglabljamo in razvijajmo.

Zna biti, da smo se življenja lotili z napačne strani.
Prizadevamo si, da bi imeli kar največ stvari, denarja in bogastva, da bi potem lahko počeli tisto, kar bi nas osrečevalo. In kaj je tisto kar nas osrečuje? So to stvari, denar, uspeh, priznanje? Če niso, zakaj zanje žrtvujemo več časa, kot pa za ljudi, ki nas edini lahko osrečijo?

Ali ne bi moralo biti ravno obratno?
Najprej bi morali biti to, kar smo, se pravi srečni, pomirjeni in ljubljeni. Potem bi s ciljem, da to ohranimo, počeli kar moramo, da bi končno imeli tisto, kar je res vredno.

Ste kdaj razmišljali o tem, kaj je za vas res pomembno, kaj vas res osrečuje? In kaj ste storili za to, da bi to dosegli?

Prijatelji so opora v našem življenju.
Tako kot angeli nas spremljajo in delajo čudeže.
Prijatelji so dragulji v kroni našega življenja.
Zato je še kako pomembno vztrajno krepiti vezi, biti na voljo, predvsem pa imeti rad.
Poleg družine so prijatelji za nas najpomembnejše osebe v življenju.

Vsak prijatelj predstavlja svet v nas.
Prijatelji so ljudje, ki vam pomagajo, da ste bolj to, kar ste, da ste bolj oseba, kakršna naj bi bili!
Danes je pravi dan za obuditev ali okrepitev kakšnega prijateljstva.

Za peko kruha potrebujemo moko, vodo, nekaj olja ali masla, kvas in seveda nekaj soli.
Moka je poleg vode v kruhu najpomembnejša.
Ste se kdaj vprašali, zakaj Jezus ne pravi bodite moka? Prav tako ne pravi, bodite voda.
Zakaj poudari sol? Zakaj naj bi bili kot sol?

Le malo soli, da kruhu okus. Brez nje je „prazen“, nekaj mu manjka.
Če smo kot sol, potem dajemo svetu okus po Bogu in večnosti.
In če to nismo, potem je naš svet „prazen“ in mu nekaj manjka.

Ne bodimo torej sužnji javnega mnenja, diktata javnosti in politične korektnosti, ampak z zgledom svojega življenja, plujmo proti toku.