Precej gotov sem, da premier Cerar praznike preživlja na morju, natančneje na Cresu. Mirno in brez hitenja sta se z gospo in dvema varnostnikoma vkrcala na trajekt.

Ustavni sodniki so danes zabili še zadnje žeblje v trugo verodostojnosti slovenskega sodstva.

Tik pred prazniki smo, na pragu meseca maja. To je za nekatere najlepši mesec, ki prinaša tudi vrsto obletnic. Letos okroglih. Vrstijo se razstave, obeležitve, proslave. Kar nekajkrat sem v zadnjih dneh dobil vabilo na dogodek ob 70 letnici osvoboditve. In sem se zamislil.

Je za Slovence pred 70. leti res nastopila osvoboditev? Kakšni osvoboditvi sledi masaker epskih razsežnosti? Kakšna je osvoboditev, ko v Ljubljano, ki je bila takrat še za bodečo žico, vstopijo partizani, a mesto za žico ohranijo še mesec v osvoboditev? Meni bi se najbolj logično zdelo, da najprej, v duhu »osvoboditve in zlate svobode« bodečo žico odstranijo in Ljubljančanom omogočijo prosto gibanje. A to se ne zgodi še kak mesec. Zakaj? Kaj takega so v Ljubljani počeli osvoboditelji, da je žica še kar ostala?

V Ljubljani so potekale čistke. Iskali so ljudi, take kot je bil pisatelj Velikonja, ilustrator Beranek, bolnike v vojaški bolnici in še vrsto drugih, ki niso odšli na Koroško. Ti so v svoji naivnosti mislili, da niso storili nič takega, da bi se jim lahko kaj zgodilo. Morali so se javiti na komandi in za njimi se je izgubila vsaka sled. Največje taborišče v Ljubljani in državi je bilo takrat v Šentvidu, v Škofovih zavodih. Ljudje so bili v nekdanjih učilnicah in dvoranah tako natlačeni, da niso mogli sedeti … Najprej tujci, Srbi, Hrvati, Nemci in zatem Slovenci. Računa se, da so v majskih in junijskih dneh iz Šentvida v smrt poslali več kot 30 tisoč ljudi.

Kje je bila svoboda in osvoboditev zanje? Kdo jih je na osnovi katerih dejanj obsodil na izginotje? Tudi teh dogodkov se spominjamo v teh dneh. V duhu humanizma in človekovih pravic ne dovolimo, da bi bili pozabljeni.

Karkoli si že mislimo o aferi Patria, o finančnem in nepremičninskem stanju nekdanjega premiera, o takem ali drugačnem plačevanju njegovih računov, o tem ali je včeraj bil v državnem zboru ali ne ..., je nesprejemljiv nivo komunikacije, ki jo je demonstriral pred slovensko javnostjo!

Predsednik druge največje parlamentarne stranke ne sme nikoli, ampak res nikoli, v javnosti z novinarji komunicirati na tak način. Omenjanje prdcev iz Murgel, okuženih pošiljk iz hiše korupcije, je znamenje politične slepote. Kdor misli, da si bo na tak način pridobil simpatije ljudi, volivcev, javnosti ..., je na poti političnega zatona. Kaže namreč, da ga je nasprotnik našel šibkega, sam pa ne zna ali noče obvladovati svoje jeze. Škoda!