Danes slavimo.
Obletnice so lepa stvar.
Oziramo se nazaj, na prehojeno pot.
Zbiramo spomine, nasmihamo se ob anekdotah, trepljamo po ramenih.
Nasmejani obrazi ljudi, ki jih že dolgo nismo videli, nam dajo vedeti, da smo si še vedno blizu.
Tisto, kar smo pred leti začeli, še vsi mlečni pod nosom, se je razvilo, zraslo in postalo nepogrešljivo.
Ne, tega nismo bili zmožni narediti sami.
Nekdo je moral bdeti nad nami, tam zgoraj.
Preveč pomembno je, da bi si lahko lastili zasluge.
Pomagali smo, nastavili pleča, potegnili voz, to da.
A nismo ga mi polnili, tudi usmerjali ga nismo.
Samo na voljo smo se dali …
Ko se danes oziramo nazaj, nam pred očmi ostajajo le lepe stvari.
Tisto, kar je bilo trpkega smo pozabili.
Le pogled na stare slike nas opozarja, da so desetletja že za nami.
In ogledalo. Tudi to ne laže. In naši otroci.
Zrasli so. Nekateri so že odšli v svet, kot naše besede …
Besede, ki se vsak dan znova oglašajo in bodrijo, spodbujajo, voščijo, razlagajo, pridigajo, krepijo, molijo, ljubijo, nosijo, razkrivajo, predstavljajo, mislijo, držijo pokonci, dajejo upanja, usmerjajo, praznujejo, slavijo …
Besede zaradi katerih se je splačalo vztrajati. In zaradi ljudi, ki smo jih v teh letih spoznali, vzljubili in predstavili. Drugim. Vam!
Zato danes slavimo.
Ker se spominjamo naših začetkov.
Ker se zavedamo, da je bila potrebna pot, da smo prišli do sem.
Ker nismo prišli iz nič, ampak se zavedamo korenin.
In ker upamo, da se naša pot še nadaljuje.
Tamle za vogalom gre naprej. Razrašča se in prekvaša.
Čestitam!
