Ko se zjutraj prebudim, se vselej razveselim dejstva, da živim.
Da sem.
Potem pomislim, kateri dan v tednu je, kateri datum in leto.
Nato poskušam ugotoviti, kateri dan mojega življenja je napočil.
Sledi zahvala Gospodu, ki mi je popolnoma zastonj in iz čiste dobrote podaril življenje.

To je lahko prijeten in veder začetek novega dne, ki tudi duhovno krepi in nudi dobro počutje!

Gospod podari nam veselje, kadar smo zdravi in kadar smo bolni!
Podari nam oči, ki znajo videti dobre in svetle stvari v svetu!
Podari nam srce, ki zna tudi iz temnih plati življenja najti izhod do prave ljubezni.
Podari nam dušo, ki ne pozna dolgočasja, tarnanja in vzdihov, ampak se življenja preprosto veseli!
Amen.

Kot usmiljeni Samarijani se tudi nam vsak dan ponujajo možnosti, da celimo rane, da jih čistimo z vinom pravice in lajšamo njih bolečine z oljem ljubezni.
Še več kot telesne bede je okoli nas duhovnega uboštva.
Zato, da bi znali ljudem pomagati v velikih stvareh, pa se je najprej potrebno vaditi v majhnih.

Namenimo kakšno dobro besedo nekomu, ki ga že dolgo nismo videli.

V Novi zavezi se kar naprej ponavlja beseda „danes“.
Kaj nam to sporoča?
Veliko ljudi živi v preteklosti. Neprestano se predajajo spominom. Ali je vse, kar je bilo nekoč, zanje bolje, kot je danes, ali pa so v svojem življenju morali prestati veliko slabega in je zato vse slabše kot danes.
Preteklost jih tako zaposluje, da pozabljajo na sedanjost.
Spet drugi pa izgubljajo sedanjost izpred oči, ker živijo samo za prihodnost. Neprestano upajo v neke boljše čase, neprestano kujejo načrte in sanjajo o prihodnosti.

Gotovo noben človek ni brez spominov, upanje pa nam polni in blaži življenje, vendar pa ob tem ne smemo zanemariti edinega trenutka, ki je res naš. To je sedanji trenutek!

Bog je Bog sedanjosti, ne sprašuje te, kaj si bil ali kaj boš, ampak kaj si!

Če hočemo ljudem iz srca govoriti o dobroti in lepoti, kako bi to lahko storili z dolgočasnim, čemernim, sitnim obrazom?
Dober človek je veder, nasmejan, žareč.
Ob njem moramo začutiti, da resno misli, kar govori.
Biti mora tako optimističen, da zna to prenesti tudi na druge.

Da bi taki bili, pa moramo svet opazovati iz dobre strani.

Videti moramo ljubezen in razdajanje, otroško preprostost, navdušenje in zavzetost mladih, skrb in napore njihovih mater, slišati moramo nasvete in odločitve odločnih a preudarnih očetov, skromno zadovoljstvo potrpežljivih babic in dedkov.

In potem bo za nas vsak spodbuda in zaklad!