Sanjam o božičnem miru, o našem času brez nasilja in vojn …

Potem pa zvečer naletim na krvav film.
Na drugem mestu se dva zmerjata, v časopisu poteka neokusna polemika …

Zgrozim se.
Sovraštvo poraja nasilje. Črke in besede ga spodbujajo, orožje ga omogoča …

Jaz pa bi pred božičem rad našel nekaj miru.
Zavrniti hočem, kar me od tega odvrača.
Na začetku adventa lahko naredim sklep, da se bom zavestno izogibal stvarem, ki me od miru odvračajo.

Advent pomeni prihod ali tudi veselo pričakovanje.
V življenju je najlepše, ko nekaj z nestrpnostjo pričakujemo.
Podobno je cesti, ki je tlakovana z grobo obdelanimi kamni, po katerih se spotikamo in le stežka napredujemo.
Zato pogledujemo na tla in iščemo luknje, da bi previdno stopili čeznje.
Vendar pa imamo ves čas cilj pred očmi.
In napredujemo.

Na to vedno pomislim, ko pri obisku prijateljev in znancev, zagledam adventni venec.
Kaže nam pot v prihodnost ...

Kdor hoče videti Boga iz obličja v obličje, naj ga ne išče na praznem svodu svojih misli, ampak v ljubezni do bližnjega.
Fjodor Mihajlovič Dostojevski (1821 – 1881)

Če torej hočemo najti srečo, jo poiščimo v sorodni osebi.
In kako jo najti?
Samo ena pot je, razdajati se in znati sprejemati.

Na pragu zadnjega meseca smo.
Še zadnjih 31 dni tega leta je pred nami.
Kljub obilju teme, ki prevladuje nad svetlobo, bodo to lahko dnevi lepote.
Le osmisliti jih je treba.

Pred nami so dnevi pričakovanja.
Doživeli bomo sončni obrat, konec meseca se bo dan ponovno začel podaljševati.
Pričakali bomo najlepši praznik rojstva. Jaslice bodo govorile svojo zgodbo.
In čisto na koncu bomo zamenjali letnico na koledarju, svojim letom dodali še eno številko.

Prav vse nam govori o življenju.
O minevanju in ponovnem rojstvu.
Čas teče in pušča sledi na nas.
O, da bi tudi mi pustili svojo sled.

Prijatelj, prinesiva luč v svet senc.
Kjer je tema ljudje ne vidijo.
Ne vidijo, da je več dobrote, ljubezni in moči, kot trpljenja, sovraštva in obupa.

Hočeš to storiti?
Zmoreš?
Poznaš Pot?

Tudi če je ne poznaš, ko boš posvetil v okolico, jo boš videl.
Ozka je in ob njej stojijo ljudje z ugaslimi svetilkami.
Podeli svoj plamen z njimi. Več, kot ga boš dal, več ga boš imel.
Svetleje in topleje bo.
Prijatelj, hočeš to storiti?
Zavoljo sebe?
Zavoljo drugih?

Nekdo mora začeti! Začniva midva. Prinesiva luč v svet senc!