Svet okoli nas je poln zvokov, tišine pravzaprav ne poznamo.
Hitimo po svojih opravkih in se skoraj ne ustavimo.
Na urniku imamo to srečanje, ta pogovor, ono televizijsko oddajo, pa govorilno uro v šoli, nakupovanje v trgovini, branje časopisa ali revije, službene opravke še po službi, pevske vaje in nato še frizerja in vrt in pospravljanje …
Povsod le informacije, vtisi, govorjenje, naglica in delo …
In vendar potrebujemo tudi tišino.
Potrebujemo počitek.
Želimo si odmora.
Želimo si časa za premislek o življenju, o včeraj, danes in jutri.
Kakšne so naše prioritete? Kakšen je smisel našega življenja?
Spreobrnjenje!
Mladi bi radi tisto kar stari imajo; stari pa tisto kar mladi zmorejo.
Revni bi radi imeli toliko sredstev kot bogati; bogati pa srečo, ki je v bogastvu ne najdejo.
Zdravi odrivajo misel na neizbežni konec; umirajoči pa prosijo za življenje, ki ga zapuščajo.
Nevedneže tepe njihovo neznanje, znanstvenike pa njihovo premajhno znanje.
Brezposelni bi radi dela, zaposleni pa manj napora in stresa, ki ga delo povzroča.
Zaljubljeni si želijo bližine svoje ljubezni, poročeni pa nekaj nekdanje zaljubljenosti.
Zakaj je torej naše srce tako navezano na ta svet, če mu je pravzaprav nemogoče ustreči?
Zazrimo se v tiste cilje, ki jih ne razjejo molj in rja, želje in strasti in ki so neodvisni od našega počutja, znanja ali zdravstvenega stanja …
»Preden nekaj storimo, si postavimo tri vprašanja:
Kaj bi bilo, če bi vsi ljudje storili tako?
Kaj bi o tem rekla naša babica, če bi nas videla?
Kaj bi o tem rekel Bog?« (Španski pregovor)
»Izrečena beseda in odvržen kamen se ne vrneta.« (Italijanski pregovor)
»Če hočeš spoznati pravo pot, vprašaj po njej tiste, ki so jo že prehodili.« (Kitajski pregovor)
»Dokler se držimo, lahko stojimo; če se izpustimo, lahko pademo.« (Afriški pregovor)
Mt 27,59-60: Jožef je telo vzel, zavil v kos čistega platna in položil v svoj novi grob, ki ga je bil vsekal v skalo. Ko je k vhodu v grob zavalil velik kamen, je odšel.
Mr 15,46: In Jožef je kupil kos platna, Jezusa snel, zavil v platno in ga položil v grob, ki je bil vsekan v skalo. Nato je zavalil kamen k vhodu v grob.
Lk 23,53-55: In snel ga je s križa, ga zavil v kos platna in položil v grob, izdolben v skalo, kamor ni bil še nihče položen. Bil je dan pripravljanja in bližala se je sobota. Žene, ki so prišle z Jezusom iz Galileje, so šle za Jožefom. Videle so grob in kako je bilo njegovo telo položeno.
Jn 19,40-42 Vzela sta torej (Jožef iz Arimateje in Nikodem) Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati. Na kraju, kjer je bil Jezus križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položen. Ker je bil grob blizu, sta zaradi judovskega dneva pripravljanja Jezusa položila tja.
Mt 27,57-59: Ko se je zvečerilo, je prišel bogat mož iz Arimateje, Jožef po imenu, ki je bil tudi sam Jezusov učenec. Stopil je k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. Tedaj je Pilat ukazal, naj mu ga izročijo. Jožef je telo vzel, zavil v kos čistega platna.
Mr 15,42-46: Že se je zvečerilo. Ker je bil dan pripravljanja, to je dan pred soboto, je Jožef iz Arimateje, ugleden član vélikega zbora, ki je tudi sam pričakoval Božje kraljestvo, pogumno stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. Pilat se je začudil, da je že mrtev. Poklical je k sebi stotnika in ga vprašal, ali je že dolgo, odkar je umrl. Ko je to od stotnika izvedel, je truplo podaril Jožefu. In Jožef je kupil kos platna, Jezusa snel, zavil v platno …
Lk 23, 50-53: Prišel je tudi mož, ki mu je bilo ime Jožef. Bil je član vélikega zbora, dober in pravičen mož, ki ni soglašal z njihovim sklepom in ravnanjem. Doma je bil iz judovskega mesta Arimateje in je pričakoval Božje kraljestvo. Ta je stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. In snel ga je s križa, ga zavil v kos platna ...
Jn 19,38-40: Potem je Jožef iz Arimateje, Jezusov učenec, čeprav je bil to iz strahu pred Judi na skrivaj, prosil Pilata, da bi odnesel Jezusovo telo. In Pilat je dovolil. Prišel je torej in odnesel njegovo telo. Prišel pa je tudi Nikodém, tisti, ki je najprej ponoči prišel k Jezusu, in prinesel okrog sto funtov zmesi mire in aloje. Vzela sta torej Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati.