Sonce še vedno zahaja in vzhaja,
ptički še vedno pojó
in zemlja in nébes mi delata
srce lahko.
Kaj morem za to,
kaj hočem še več,
da mi je svet
tako nepopisno všeč?
Skušajmo najti veselje v vsaki še tako majhni stvari. Če smo sami veseli in bomo to izžarevali tudi na druge, bomo počasi ogreli svet …
Svetega Filipa Nerija imenujemo tudi veseli svetnik.
Nekoč je nabiral miloščino za svoje uboge in nek prenapetež, ga je v jezi najprej ozmerjal potem pa še oklofutal. Svetnik je s svojo neugnano veselostjo vse mirno prenesel in nato rekel: „To je bilo zame, kaj pa mi boste dali za moje reveže?“
Njegov zgled nam kaže, da lahko (ne pravim, da je to enostavno) tudi zelo neprijeten trenutke prenesemo z radostjo.
Cesta je hiša vseh ljudi, zato je tam naš zgled zelo pomemben.
Nikoli ne pozabimo, da na cesti nismo nikoli sami.
Prometni znaki in pravila so tam iz določenega vzroka.
Pešci so v prometu najranljivejši, zato jim vedno dajmo prednost.
Starejši, otroci, invalidi, naj bodo v prometu vedno deležni naše posebne skrbi.
Posebno pozornost posvečajmo tistim, ki na cestah opravljajo kakršnokoli delo.
Telefona med vožnjo ne uporabljajmo, če pa se mu že ne moremo upreti, si vgradimo napravo za prostoročno telefoniranje.
Če srečamo tujca, ki sprašuje za nasvet, ga ljubeznivo usmerimo.
Ne mečimo na cesto odpadkov, kajti nekdo jih bo tam moral pobrati namesto nas.
Vzgojo vsakega naroda presojamo po tem, kako se obnaša na cesti!
Edmondo de Amicis (1846 – 1908, italijanski pesnik, pisatelj, novinar, potopisec)