Nov dan terja od nas novih dejanj.

Vsak dan je pomemben in pušča za seboj sled.

Predstavljajte si list papirja, na katerega ste napisali pesem.
Pa vam ni všeč.
Zmečkate jo in zalučate v ogenj.
Plamen huškne kvišku in papirja ni več.
Ostane le pepel, ki ga veter ponese na vse strani.

A vendar … papir in pesem, najsi že je bila dobra ali slaba …, sta obstajala.
In pustila sled!

Perzijski kralj Kozroas (Khosrow I. vladal od 531 – 579) je nekoč sklical slavne modrijane in jim zastavil vprašanje:
„Katera je največja nesreča na svetu?“
Grški filozof je odgovoril: „Po mojem mnenju je največja nesreča starost v revščini.“
Indijski guru je odgovoril: „Po mojem mnenju je največja nesreča neozdravljiva telesna bolezen, združena z duševno zmedenostjo.“
Perzijski modrec je rekel: „Meni pa se zdi, da je največja nesreča, če si mora človek v zadnjem trenutku življenja priznati, da je slabo vodil svoje življenje.“

Kaj je zares zanesljivo?
Tako zanesljivo, da se za to splača živeti in umreti?
Tako zanesljivo, da je v tem lahko vse drugo zasidrano?
Življenje nas uči, da to zadnje niso ljudje in tudi ne znanost in ne filozofija ali umetnost. In tudi ne narava ali usoda.

Resnično zanesljiva je samo Kristusova ljubezen!
Romano Guardini (1885 – 1968)

Pred nami je spet nov dan.
Dan kot ga še ni bilo.
Dan, ko bomo spet lahko komu kaj dobrega storili.
Vsak dan je novo poglavje, ki ga je treba izpisati.
Na njegovem začetku stoji jutro.
In jutro je, kot je zapisal sveti Avguštin, krmar dneva.
„Ljudje so premalo srečni zato, ker ne vidijo vsak dan sončnega vzhoda.“ (Lucio D`Ambra)

„Po zraku letamo kot ptice, po vodi plavamo kot ribe, pod zemljo rijemo kot krti. Ali ne bi bilo čudovito, če bi tudi po zemlji hodili kot ljudje?“ (John Steinbeck)

„Bog nas često obišče, toda nas ni doma.“ (Rabindranath Tagore)

„Moliti pomeni, vsak dan priznati svojo slabost.“ (Mahatma Gandhi)