Kolikokrat nam delo ne steče in ne steče.
Trudimo se, včasih hočemo doseči rezultat tudi na silo …
A na koncu obupamo.
Ugotovimo, da smo naredili več škode kot koristi.

Takrat bi nam prav prišla spodbuda.
Nekdo, ki bi z dobro besedo, podrl notranje ovire.
Nekdo, ki bi nam dal krila, kajti ovire so velikokrat v nas.
Dobra beseda, pohvala, vzpodbuda pa ima veliko (duhovno) moč.

Bodimo danes nekomu spodbuda.

Ponedeljek za starše, ki so mi dali življenje.
Torek za brate in sestre, s katerimi smo si delili otroštvo.
Sreda za prijatelje, ki me spremljajo od mladosti.
Četrtek za ženo ali moža, ki ji/mu zaupam najgloblja čustva.
Petek za otroke, ki so v življenje prinesli radost in skrbi in bom z njimi za vedno povezan.
Sobota za sosede, sošolce, znance in sodelavce, ki so kakor začimba v življenju.
Nedelja za Stvarnika, ki daje, da vse obstaja.

Koliko besed slišimo od zgodnjega jutra do poznega večera.
Ogromno.
Koliko jih takoj pozabimo?
Koliko jih ohranimo v glavi in srcu?
Naučiti se moramo razbirati, kaj je res pomembno, ostalo pa kratko malo preslišati.
Seveda se nam to sprva ne bo posrečilo, kajti odrinjene besede se nam bodo vračale in vplivale na nas.
A vendar je prav, da o tem razmišljamo in se zavedamo, katere so besede življenja in katere besede, ki nas od njega oddaljujejo.

Bogati nismo zaradi tega kar imamo, ampak zaradi tega, čemur se znamo dostojanstveno odreči.
(Epikur)
Biti s seboj preveč nezadovoljen, je slabost, biti prezadovoljen, pa omejenost.
(M. de Sable)
Kdor hoče ljudem nekoč veliko povedati, mora najprej veliko molčati.
Kdor hoče nekoč vžgati blisk, mora biti prej sam oblak.
(F. Nietzsche)
Najboljši način maščevanja tistim, ki so nam kaj hudega storili je, da jim nismo podobni!
(Mark Avrelij)

Bodimo luč kjerkoli!
Ulovimo svoj žarek z neba
in posvetimo z njim ljubeče v svoj mali krog,
ki gleda na nas s pričakovanjem
in v svoji tesnobi
zaupa naši svetlobi.

Če naša luč v noči ugasne,
gre toliko duš z njo v temo.

Če žari čisti ogenj ljubezni v nas,
bo marsikaj na svetu dobro in lepo;
veliko slepih oči bo spregledalo.
Zato ulovimo svoj žarek z neba in skrbimo,
da ga nikoli nikjer ne izgubimo.

po Leopoldu Arthoferju (1899 – 1977), duhovniku, ki je preživel koncentracijsko taborišče Dachau