V Ljubljani gradijo nov teater. Mini teater. Ne gradi ga mesto, tudi država ne, ampak je vse skupaj v rokah iznajdljivih posameznikov, ki imajo domišljijo in mednarodne povezave. Tako bo, čez kak mesec, na Križevniški 1, že konec gradnje, da bodo uspeli do konca septembra gledališče še opremiti. Robert Waltl stoji za vse tem, s svojo ekipo in neskončno dobro voljo. Ta dobra volja pa je združena z ravno toliko trme, da mu bo uspelo projekt, v to sem prepričan, kljub recesiji, pripeljati do konca.
Včeraj smo bili na obisku v novem gledališču. Lahko smo pokukali v zaodrje, pogledali kako bodo razporejeni sedeži in sploh razmišljali o tem, kaj se da narediti, če imaš vizijo.
Mini teater jo očitno ima. In to maksi vizijo. Lahko bi se prepustili valovanju, odšli na kakšno gostovanje, morda dobili kakšno nagrado in to bi bilo za večino, več kot zmaga.
Eni storijo korak naprej… Saj veste: »Živi svoje sanje!«

Na zdravje!

Slovenci praznujemo dan upora proti okupatorju, na nek fiktiven datum, 27. aprila. Tisti dan leta 1941, se v Vidmarjevi hiši na Večni poti ni zgodilo nič... Že dan poprej je bila tam ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki je bila v duhu Kominterne proti imperialistom, se pravi Angležem in Američanom. Da je datum neposrečeno izbran so vedeli že v socializmu, zato so prilagodili vrsto dejstev, ali pa jih interpretirali po svoje.
Kakorkoli že, tudi dan, ko je počila prva puška proti okupatorju (to se je zgodilo 22. julija 1941), ni izbran najbolj posrečeno, saj so hudo ranili slovenskega orožnika in ne kakšnega okupatorskega vojaka.
Seveda pa nam dolgo časa niso povedali za Danila Zelena, vojašekga vodjo gverilske organizacije TIGR, ki se je zadnjih 13 let svojega življena, aktivno boril proti italijanskim okupatorjem. V organiziran protifašistični boj se je vključil že pri 18. letih. Že leta 1925 je pričel ilegalno prestopati krivično mejo ter s tem početjem nadaljeval vse do svoje smrti maja 1941. In tu zdaj nastopi 13. maj in tragična bitka na Mali gori pri Ribnici, kjer so izdani Danilo Zelen, Ferdo Kravanja in Anton Majnik, bili boj proti več kot desetkrat močnejšemu sovražniku, oboroženemu s težkimi mitraljezi in minometi. Zelen je bil ubit, Kravanja in Majnik pa zajeta, a sta kasneje pobegnila. Oba sta tragično končala kot partizana med vojno. (Najboljši so padli - Stane Semič Daki).

Spopad na Mali gori, 13. maja 1941 je bil prvi oboroženi spopad na Slovenskem, po kapitulaciji Jugoslavije. Vse do osamosvojitve, je bilo to dejanje članov oziroma celo vodij TIGR zamolčano. To se je zgodilo 2 meseca in 9 dni pred zgornjim opisom nekdanjega "dneva vstaje"! Vse to samo zato, da so imeli komunisti vodilno vlogo v uporu proti okupatorju, seveda pa tudi ni bilo sprejemljivo, da bi Slovenci praznovali dan vstaje pred Srbi!

O tem sem se danes pogovarjal s Tatjano Rejec, ženo Alberta Rejca, enega vodilnih članov ilegalne organizacije TIGR.

Morda veste, kaj je to Posetje? Ko sem na priporočilo dr. Marije Stanonik, dobil v roke knjigo s tem naslovom, avtorja Vinka Hrovatiča, sem bil prepričan, da je naslov vsaj metaforično povezan s sadovi, morda življenskimi izkušnjami, uspehi. Prav presenetilo me je, ko sem izvedel, da gre pravzaprav za ime kraja, kjer se je omenjeni avtor rodil. Danes sem se tudi peljal mimo, ko sem ga obiskal v Hrastniku ali še natančneje v Prapretnem.
Vinko Hrovatič je na več kot 700 straneh zbral svoje spomine na leta, ki so ga zaznamovala. Takoj po vojni so partizani aretirali njegovega 64-letnega očeta in ga septembra 1945 iz neugotovljenega razloga, skupaj z dvajsetimi drugimi, brez sodbe ubili v Marija Reki. Da bi bila ironija še večja, je družina med vojno zvesto podpirala partizane, s hrano, prenočišči, oče pa je zanje tihotapil bencin… Nič mu ni pomagalo. Vinko se je po vojni sicer uspel vpisati na gimnazijo, vendar pa so otroci skupaj z mamo izgubili rudarsko stanovanje in so se morali za več let preseliti k maminim sorodnikom. Mama nikoli ni dobila pokojnine po očetu in družina je imela vedno madež, da je bil oče »izdajalec«. Vse to in še več, je povedal v pogovoru Vinko Hrovatič, ki se je začel kasneje ukvarjati s pesnikovanjem in slikanjem. Kaj ga žene, se sprašujem? Kljub osemdesetim letom, je še vedno poln načrtov, ki pa mu jih spodkopava zdravje. Oba z ženo si pomagata z berglami.

Vinko in Anica Hrovatič

Pogovoru z Vinkom Hrovatičem v oddaji Naš gost, boste lahko prisluhnili v soboto, 16. maja ob 18.15.

Pred nekaj meseci je Žarko Petan praznoval 80-letnico. Pobrskal sem po našem arhivu, da bi za oddajo o kulturi, pripravil kratek insert pogovora z njim. Bolj kot sem iskal, manj sem našel. »Je mogoče, da Patana sploh nimamo v arhivu?« me je prešinilo. »Ampak saj so bile na sporedu oddaje z njim, denimo ko je govoril o »Veselem diktatorju«, Josipu Brozu?«
Ker posnetkov nisem našel, mi je bilo jasno, da je potrebno z Žarkom Petanom, narediti intervju. 80-letnica je lahko samo zunanji znak za to, drugo pa je naš dolg do zgodovine…

In pogovor se je danes zgodil. Včeraj so pri celjski Mohorjevi predstavili njegovo najnovejše delo Resnica o resnici in za danes sva se zmenila. Kar nekaj živahnih dogodkov iz svojega življenja in življenj, ki so ga zaznamovala, je nadrobil. Prijazen in uvideven, me je posedel nasproti sebe na (previsok) stol in prosil naj ga naglas sprašujem, ker že slabo sliši. Pa ni bilo treba veliko spraševati, saj so zgodbe, kar deževale iz njega. Mislim, da bodo všeč tudi poslušalcem.

Pa kje mi živimo? In kdaj? Tako novico, kot jo je danes prinesel Dnevnik, smo lahko videvali v času najtršega pranja glav. Politkomisarji se niso ustrašili niti manipulacij, ki so vključevale tudi fotomontaže. Tako so nekateri ljudje s fotografij izginjali, drugi pa so se na njih pojavljali...
Tole je danes prinesel Dnevnik:
Papež Benedikt XVI., nekdaj član Hitlerjeve mladine, je v Izraelu obsojal antisemitizem

Pa kaj na Dnevniku res mislijo, da so vsi ljudje za luno? Mislijo, da lahko spreminjajo zgodovino? Ali pa jo samo interpretirajo po svoje? So zato zgornjo fotografijo poimenovali tako, kot jaz današnji zapis? Morda menijo, da še nihče ni videl novomašne fotografije bratov Ratzinger iz leta 1951, kjer podeljujeta novomašni blagoslov? Mar menijo, da je mogoče izrez iz omenjene fotografije, tako poceni prodati kot Hitlerjev pozdrav?

Morda pa menijo, da je zdajšnji papež tako zagrizen nacist, da je odšel v Izrael zato, da bo tam nadaljeval svojo kariero, ki jo je kot 14 letnik, začel v protiletalski enoti Hitlerjeve mladine?
Ne, prepričan sem, da dobro vedo, zakaj gre. Ampak papeževo ime je treba umazati, kjerkoli se da. Če gre obut v mošejo ali položi temeljni kamen za novo cerkev. Umazati ga je treba, če obsodi holokavst in če se prav in dovolj hitro ne opraviči za storjene in nestorjene grehe. Do papeža morajo biti vedno kritični, saj so vendar avantgardni novinarji, ki so jih učili profesorji iz valilnice "kadrov", prepričani v svoj rdeči prav! In če mu ne morejo očitati ničesar, si bodo nekaj izmislili. Kot danes.