Orientirati se, pomeni znajti se v prostoru.
Pravilno se usmeriti.
Po vzhajajočem soncu, določiti smeri neba.

Ali lahko v življenju tudi izgubimo kompas?
Da, to se zgodi takrat, ko odvrnemo oči od bistva.
Takrat, ko se nepomembne stvari prerinejo na vrh in se ne moremo več znajti.

Če je torej naše bistvo v Bogu, vemo, kam moramo „naravnati“ naš kompas!

Neka pobožna legenda pravi:
Ko je Bog ustvarjal gore, so ga angeli vprašali: „Gospod, ali je v tvojem stvarstvu še kaj mogočnejšega, kot gore?“ Gospod je odgovoril: „Da, železo, ki jih drobi.“
In angeli so spet vprašali: „Ali je še kaj močnejšega, kot je železo?“ Gospod je odgovoril: „Da, ogenj, ki ga stali.“
„Pa je še kaj močnejšega od ognja?“, so spet vprašali angeli. „Da, voda, ki ogenj pogasi,“ je odgovoril Gospod.
„Kaj pa je na svetu močnejše od vsega?“, so bili radovedni angeli. In Gospod je odgovoril: „Močnejša od vsega je ljubezen, ki premaga vse!“

Lepota se ne poraja v nakopičenih stekleničkah in posodicah na polici nad umivalnikom.
Ali je človek, ki potrebuje in uporablja mnogo lepotil, že lep?

Ne, lepota ne tiči v rdečilu za ustnice, ali v laku za nohte, lepota je nekaj mnogo globljega.
Lepota je neminljiva duhovna vrednota, ki žari iz notranjosti, iz človekove narave.

Resnično lepemu človeku lahko navidez kaj tudi manjka, a to prežarja žlahtnost njegovega duha, ki „sveti“ iz njega.

Kaj je življenje? Tekanje v krogu ali tek na dolge proge?

Vsak dan odtrgamo včerajšnji listič s koledarja.
Datum se sicer spremeni, drugače pa vse ostaja bolj ali manj po starem …
In mi se prebijamo naprej, ob enaki, ponavljajoči viži se vrtimo v krogu.
Kakor na vrtiljaku.

Ali življenje ni nekaj več? Finiš teka v smeri cilja na dolge proge?
Zato v svojo življenjsko rutino nujno vpletimo drobne bisere, ki nas bogatijo.
To je lahko že dobra knjiga, izlet po drugi poti, koncert ali kaj drugega kar prekine običajno rutino.

Ljudje smo z Bogom in med seboj bolj povezani, kot si mislimo.
Vsi skupaj tvorimo vesoljno bratstvo.

Poglejmo naprimer obrok hrane.
Vedno ko sedem k mizi, se spomnim tistih, ki so posejali zrnje, pospravili žetev, peljali v mlin, predelali in požlahtnili pridelek.
A to so lahko storili šele, ker je Nekdo dal rast.
Božji navdih in človeško delo sta se združila, da lahko živim.

Ob tem se vsakič znova zahvaljujem za Božjo vsemogočnost in delovanje, ter trdo delo vseh bratov in sester.