Polna dvorana ljudi, krepko čez 120, se nas je zbrala na nadaljevanju koseških postnih večerov. Priznani strokovnjak Bogdan Žorž je z »Nekaj strokovnimi ugovori na novi Družinski zakonik«, razgrel avditorij. Negove besede so »stale«, trdno in analitično, navajal je podatke, analize in iz tega postavljal vprašanja, na katera sestavljavci novega zakonika niso odgovorili.

Prva trditev, ki jo je podal, je bila, da je družina danes pač toliko v krizi, kot je vedno bila, saj idealne družine ni! Teorija krize, ki je privedla do »prevetritve« in celo redefinicije termina družina, je torej v osnovi zgrešena. In tisto kar najbolj zaboli je, da so zakon pisali tisti, ki jim v osnovi ni do tega, da bi družina preživela. Na nek način družino sovražijo! Kako drugače razumeti dejstvo, da se vse oblike skupnega življenja, zdaj že lahko razglašajo za družino?
Če namreč storijo to, potem bo beseda kriza odpadla sama od sebe. Vse probleme bomo »rešili« in tako ne bo treba nič več reševati.
Sistemi do srede dvajsetega stoletja so družini pripisovali svetost, se pravi posvečen status, saj so vedeli, da lahko narod preživi samo, če preživi družina. Danes družino, katere naloga je posredovanje novega življenja, ukinjamo, oz jo enačimo s skupnostmi, ki nimajo niti naravnih danosti za to. Žorž pravi, da gre za lahkomiseln eksperiment, ki ga hočejo snovalci novega Družinskega zakonika, preveriti na celem narodu. In če se računica ne bo izšla? Žorž verjame, da se bo Evropa na tem nekaj naučila, vprašanje pa je, če bomo mi preživeli.
Še ena iskriva misel. Vprašali so ga ali je lahko ženska oseba, ki živi v istospolni skupnosti dobra mama? Rekel, je da je prepričan, daje lahko. Prav tako je prepričan, da je lahko moški, ki živi v istospolni skupnosti, dober oče. Nikakor pa ne more biti ženska, ki živi v istospolni skupnosti, otroku, dober oče. In obratno. In za to gre. Bogdan Žorž je povedal, da je prebral celo morje strokovne literature in prav vsi avtorji so si edini, da otrok za normalen razvoj potrebuje tako očeta kot mater. In istospolna skupnost tega otroku ne more dati, oz mu to neodtujljivo, osnovno človekovo pravico, krati. Zato tega problema nov Družinski zakonik, ki naj se ukvarja z družino, tudi ne more rešiti. Tudi o permisivnosti in kazni je spregovoril, ampak to bom prihranil za kak drug zapis.

In še to. Zakaj naš glas ne seže dlje, zakaj je vedno okarakteriziran kot nekaj nazadnjaškega, zatohlega. Bogdan Žorž odgovarja, poglejte si kaj je danes napredno, pojmi kot so: atomska bomba, pesticidi, herbicidi, hormoni, toplogredni plini, genske manipulacije... Zato nam pustite nekaj konzervativnosti!

Že pred časom mi je prišel v roke intervju z dr. Vesno Godina z naslovom: »Kdo bo starše ščitil pred otroki?«, ki je v začetku januarja izšel v reviji Jana. Dr. Godina mi je nekoč s svojimi kolumnami v časopisu povzročala precej slabe volje, tokrat pa sem se moral z njenimi odgovori močno strinjati. Tema pogovora v Jani je bilo namreč (fizično) kaznovanje, ki ga novi Družinski zakonik izrecno prepoveduje. Vse to nas seveda pelje v kvazi permisivno družbo, kjer jasnih pravil ni. Država se postavlja na stališče, da je fizična kazen nekaj, kar krati pravice šibkejših. Lahko, nič ne rečem, ampak potem bi pričakovali, da bo družba vse manj nasilna, kar pa se žal, sploh ne kaže! Že v šolah je nasilja več kot v časih, ko sem še sam gulil šolske klopi, tudi kaznivih dejanj, ki imajo všteto nasilje je vse več in tudi zaporov imamo premalo… Kje se torej zalomi? Takole pravi dr. Godina:

»Če se spomnim svojega otroštva, ni bilo najhujše, da sem jih enkrat v življenju dobila po riti, ali pa da je, sicer redko, priletela kakšna klofuta, hujše so bile druge kazni. To, na primer, da me je mama ignorirala, ker je bila besna name. Takrat ko otroka učiš, kaj je meja in da je socialno pravilo nad njegovim ugodjem, je treba mejo in pravilo držati z vsemi sredstvi. To ne pomeni, da je otroka treba pretepati. Nisem za fizično kazen, a če morate izbirati med tem, da se otrok lekcije o meji ne nauči, in tremi po riti, je vseeno boljše, da dobi tri po riti, kot da se lekcije ne nauči. Boljše je predvsem za otroka. Dejstvo, da otrok razume, daje socialno pravilo nad njegovim ugodjem, ga namreč med drugim varuje tudi pred zdrsom v odvisnost. Verjetno bi starši zelo težko spali, če bi vedeli, da s tem, ko socialne meje in pravila podrejajo otrokovemu ugodju, pravzaprav neposredno pripomorejo k temu, da bo njihov otrok nekoč končal ali na heroinu ali v kakšni drugi obliki odvisnosti. Starši mi pogosto rečejo, ampak mi ga nismo tako vzgajali, vse je imel, zdaj pa tole. Saj ravno zato, ker je imel vse, ni pa imel meje, je prišlo tako daleč.«
»Kako je lahko prišlo tako daleč, da se danes starši bojijo lastnih otrok?
Tako stanje je sad sprememb, ki so se na zahodu začele že med vojnama. Takrat je starševska avtoriteta postala negotova, začeli so jo izenačevati s človekom, ki svojega otroka mlati, uporablja pasove in počne ne vem kaj še vse. Tradicionalni starši so bili avtoriteta. Dandanes pa jih obravnavamo kot - vsaj potencialne - kriminalce. Zdaj je vsaka avtoriteta, tudi če gre samo za red in disciplino, že problem. Ta proces kriminalizacije se je začel prenašati tudi na učitelje. Imamo zakone, ki ščitijo otroke pred starši in učitelji. Kaj ti zakoni govorijo otrokom? To, da so zanje nevarni starši pa tudi učitelji. Ti so slabi. Dobra pa je seveda država, ki otroke ščiti pred njimi. V tem je totalitarna dimenzija tovrstnih zakonov: kriminalizirajo starše in učitelje, glorificirajo pa državo. Poleg tega pa nimamo zakonov, ki bi ščitili starše in učitelje pred otroki, kar je absurd. To pomeni, da ko gre učenec - poznam konkretne primere iz srednjih šol - z nožem nad učitelja, ker mu ta noče dati pozitivne ocene, mora učitelj pri tem ravnati »pedagoško«. Kaj je to »pedagoško ravnanje«? Naj ga pregovori, da nož spusti, ali kaj? Če ga bo udaril, bo učitelj odgovoren, učenec pa ne. Takšne razmere otroke v resnici spodbujajo h kriminalnemu vedenju. Otroci vedo, da lahko naredijo kar koli in ne odgovarjajo za svoja dejanja. Učenci lahko počnejo kar koli, učitelj pa mora ravnati »pedagoško«, torej ne sme uporabiti kazni. To je smešno. Ko se s starši in z učitelji pogovarjam o tej nesrečni »prijazni šoli«, vidim, da natančno vedo, kaj je narobe. Vedo, da bi otroke za nekatere prekrške morali kaznovati. A jih ne smejo, ker je to zakonsko prepovedano.«
In takih ocvirkov je v pogovoru še kar nekaj. Morda pa nekaj več napišem še jutri, po predavanju Bogdana Žorža na našem Postnem večeru…

V teh dneh pri nas potekajo volitve v nove Župnijske pastoralne svete. To je za občestvo vernikov, predvsem nedeljnikov, kar zahtevna naloga. S podatki treh oseb je treba namreč izpolniti glasovnico, kar verjetno v vaškem okolju ne predstavlja večje težave, a povsod v večjih mestih se ljudje med seboj ne poznajo tako dobro. Oseba, ki naj bi bila izvoljena naj bi „živela s Cerkvijo“. To pomeni, da naj bi izpolnjevala krščanske dolžnosti, imela opravljene zakramente in bila seveda aktivna v župniji. In tukaj že vidimo, da se nabor kandidatov že precej zoži. To je seveda tudi prav, saj ne more biti član ŽPS-ja nekdo, ki le redko zaide v cerkev in v župniji ni prisoten, pa čeprav je lahko drugače družbeno precej aktiven.
In kaj je naloga ŽPS-ja? Pomoč župniku pri pastorali. To je najbolj splošen odgovor. Gre za idejnike, tiste ki projekte domislijo in tudi aktivno pomagajo pri njihovi izvedbi. Kljub vsemu je vloga župnika nenadomestljiva. On je tisti, ki je za pastoralo in dogajanje znotraj župnije odgovoren. On je tisti, ki vzdržuje kontakte med skupinami, jih spodbuja k bolj zavzetemu življenju in podobno. Zato se mi zdi, da bi v župniji poleg ožje sestave ŽPS-ja, bolj potrebovali širšo skupino izvajalcev oz tiste, ki so sposobni določeni projekt udejaniti. Na tem, področju namreč, po mojem mnenju, ŽPS-jem večkrat spodrsne.

Postna predavanja, ki jih pripravljamo vsako leto v Kosezah, imajo namen, da nas pripravijo na Veliko noč. Zanimive teme in znani predavatelji v župnijski dvorani vsako leto zberejo blizu 1000 ljudi (seveda v vseh terminih). Človek se mora zanje zavestno odločiti, saj so na sporedu ob petkih zvečer, prav tako pa mora ohranjati določeno duhovno kondicijo, ki nas vodi od tedna do tedna, od teme do teme…
Dvanajsto leto se že zbiramo in mislim, da so se ljudje nanje že dodobra navadili. Malo smo posebni tudi v tem, da zadnja leta v bližino obesimo velik jumbo (gigantski) plakat. Ta vsem ljudem, tudi tistim, ki v cerkev ne zaidejo, že navzven sporoča, da je župnijsko občestvo še vedno živo in dejavno. Hkrati je tak plakat tudi evangelizacija. Nevsiljivo nagovarja, se ne skriva, je vsem na očeh. Zato se mi zdi, da je takih akcij (krščanskih) premalo. Kot, da se skrivamo. Pred kom neki?
In še odgovor na vprašanje, ki se je morda komu zastavilo, namreč »ali se ne bi ta denar dalo kako drugače, koristneje uporabiti?« Glede na to, da smo vsi v župniji prostovoljci, ki pa imamo v okolici svoja poznanstva, smo to izkoristili tudi v primeru plakata. Župnija zanj ni plačala več od stroškov tiska in mestne takse… Dobro ali ne? In seveda hvala vsem, ki so to omogočili!

In še opozorilo, ki je pravzaprav opravičilo. Ko je bil plakat že v tisku, je prišlo do spremembe termina predavanja dr. Ivana Štuheca. Ta bo tako predaval v nedeljo 7. marca, ob 19.30!

Pa se je končal dopust.
Naš Tine ima mesec in enajst dni in puščam ga ženini skrbi. V mesecu dni smo vsi spoznali, da je priden in miren fantek. Glede na naklonjenost, ki mu jo izkazujejo ostali otroci, tudi potrpežljiv in trpežen.
Hvala za dneve, ki so za nami in odločno k novim delovnim podvigom!