Imel sem možnost, da sem si ogledal dokumentarni film »20 seconds of joy«. Zbudil mi je radovednost do športa, ki se imenuje Base Jumping ali po naše B.A.S.E. padalstvo. Preprosto bi to razložili, da se postaviš na rob velike stene, na nebotičnik ali visok most in se s padalom v nahrbtniku poženeš v globino ter potem v pravem trenutku in položaju odpreš padalo. Gre vsekakor za ekstremno disciplino, kjer moraš najprej premagati strah, še bolje več strahov.
Nekateri so ob tem polni vznesenih besed, kako pravzaprav sploh »ne živiš«, dokler tega občutka »popolne svobode« ne okusiš. Kot bi šlo za neko skoraj religijsko razsvetljenje. No, resnica je lahko tudi zelo drugačna. Eden od teh navdušencev, ki je celo profesionalni base padalec Jeb Corliss, v zgoraj omenjenem filmu pravi nekako takole: »Če letiš predaleč, si mrtev, če si v športu dovolj dolgo, boš zagotovo videl umirati prijatelje, in − če boš vztrajal predolgo, boš verjetno umrl tudi sam…«
V filmu sebe igra Norvežanka Karina Hollekim, ki prikazuje svojo športno in osebno pot od pubertetne upornice do odlične smučarke, ki končno postane ekstremna padalka. Ko ji »običajen, varen« skok iz skale ne zadostuje več, si izmišlja nove, vedno bolj nevarne izzive. V filmu tudi prostodušno prizna, da vedno teži po več…, po bolj… in da ne ve, kje se bo vse to končalo.
Nadaljevanje je zato predvidljivo. “20. avgusta 2006 sem padla z neba,” pove Karina, “Zaradi napake na padalu sem na tla priletela s hitrostjo več kot 100 km/h. Rezultat so bili štirje zlomi levega kolka in 21 odprtih zlomov desne noge. Na srečo sem jo odnesla s celim hrbtom in glavo… predvsem pa sem ostala živa!” In tukaj se začne njena »preobrazbe, ki jo strne z mislijo: »Nočem umreti. Živeti hočem. Precej dobra sem v pobegih in B.A.S.E. padalstvo je bil moj beg!« Beg pred seboj, družino, prijatelji, »običajnim« življenjem. Zaradi 20. sekund užitka se res ne splača izgubiti življenja.
Njena zgodba in s tem sporočilo filma je zato zelo poučno. Kje so meje naših ciljev in kaj smo zanje pripravljeni žrtvovati? Karina pravi, da dokler ni videla ob svoji bolniški postelji svojega očeta in prijateljev, se ni zavedala, kakšno bolečino jim je s svojim izzivanjem smrti povzročala. Vedno je na prvo mesto postavljala svoje ambicije, uspehe, užitke… pozabljala pa je, da taka sebičnost prizadene širši krog ljudi. Z okrevanjem po nesreči in s filmom zdaj pričuje in nagovarja!
