Še enkrat se mi spomin ustavlja na pustovanju. Zbrali smo 40 tisoč evrov v dober namen, za potrebe sester, ki delujejo v Afriki. To ni malo, še sploh če se soočimo s stanjem v kakršnem smo. Eden od poslušalcev nam je skorajda zabrusil v eter, da spet "fehtamo". Zbiranje sredstev za misijone res lahko tako imenujemo, ampak po drugi strani so to le drobtine, s katerimi se bo tam nasitilo veliko ljudi.
Pred leti nam je neki duhovnik očital, da s tako prireditvijo »zganjamo« novopoganstvo. Da temu ni tako je letos najbolj izpričal upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran, ki se je sam pojavil na Pustni sobotni iskrici in bil tudi član žirije za izbor najlepše maske. Zgledi vlečejo.
Radijci smo svoje sobotne zadolžitve opravili »udarniško«. Vse smo pripravili, organizirali in pospravili izven svojih službenih dolžnosti. Na tak način smo tudi sami donirali za Afriko. Pripenjam še nekaj utrinkov, ki naj pokažejo, da je bilo lepo, da nas je bilo veliko in da smo se zabavali z dobrim namenom!

Nadškof Uran se je rad postavil ob mlade mašakare, ki so prišle z dobrim namenom, za Burundi in Ruando.

Osebno so me zelo nagovorile "mušnice". Odlična skupinska maska, ki je ponujala tudi lepe fotografske možnosti.

Da je bilo vzdušje tako, kot se za prireditev spodobi, je skrbelo več nastopajočih. Med njimi tudi "Stična band". Na sliki pa se lepo vidi tudi, da je bila športna dvorana zavoda sv. Stanislava popolnoma polna.

Ta mladi gusar pa nam je dal s svojim obiskom svojevrstno pohvalo, saj je njegova prisotnost sporočala, da smo odprti za vse, tudi tiste preizkušane. Hvala in še kdaj na snidenje!

Objavljam slike nagrajenih mask. Koliko truda so vložili vanje in kako kreativni znamo biti. Vse pohvale in čestitke!

Še to: če kdo od nagrajencev želi, mi lahko piše za sliko v originalni velikosti!

3. marca leta 2009 so v Barbarinem rovu Huda Jama odkrili večje število posmrtnih ostankov, po ocenah več tisoč ljudi. Na ta dan po dveh letih še vedno ne vemo, kaj bi s tem odkritjem. Huda Jama nam je ponudila izhodišče za razmislek o zločinih totalitarizma, a mi tega razmisleka ne zmoremo. Predvsem pogrešam več sočutja in pietete. Prepričan sem, da mladenke katerih kite so na spodnji sliki, niso zagrešile ničesar takega, da bi si zaslužile tako kruto smrt…

Na Študijskem centru za narodno spravo je bil včeraj mednarodni simpozij o tej temi. Posebej so se mi zdele zanimive misli Katarine Kompan Erzar s Frančiškanskega družinskega inštituta o travmah, ki se prenašajo iz roda v rod. Nekaj je nedvomno na tem, saj se takoj utrga plaz komentarjev, ko se pojavijo članki na to temo. Omalovaževanje žrtev, zanikanje krivde, opravičevanje krivcev, kazanje na napake drugih, da bi opravičili svoje, vse to je zaslediti v bolj ali manj žolčnih zapisih. Zakaj? Si človek res ne zasluži groba? Huda Jamo nas nagovarja s podobami razčlovečenih trupel. Kdo lahko opraviči tak zločin? To veliko pove o nas in naši razdeljenosti. Kot ugotavlja Kompan Erzarjeva so morali biti eksekutorji, ki so bili pripravljeni zakriviti tovrstne zločine, na več načinov zlorabljeni mladi ljudje. Po njenem mnenju ti v sebi nosijo krivdo rablja in hude travme, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. "Takšni ljudje težko vzgajajo naslednjo generacijo, ker morajo molčati in na ta način se travma prenaša." Zelo zanimivo je tudi, da doslej nismo našli nekoga, ki bi o tem javno spregovoril in se Zločinu na ta način odpovedal.
Ko sem bil pri Hudi Jami me je najbolj presenetil mir in odmaknjenost kraja, kjer se je zgodil ta Zločin. Velika Tišina. Molk. Je v civiliziranem svetu sploh mogoče kakšno drugačno čustvo, ob soočanju s tako tragedijo? Koliko usod se je tam v trenutku prekinilo? Koliko sanj ni bilo odsanjanih? Koliko otrok je ostalo brez starše in koliko se jih zaradi tega ni nikoli rodilo?
Kdaj bomo to doumeli in sprejeli? In kdaj se bomo temu nedvomno odpovedali? Kajti zdi se, kot da se bestialna sla, ki kliče kri, še ni polegla…

Več kot tedne dni po oddaji so me opozorili na hčerin nastop v oddaji Opus, kjer so predstavljali orglavca Daliborja Miklavčiča. Vedel sem, da so snemali, vendar pa, ker doma nimamo TV-ja, se nisem pretirano vznemirjal. Ko pa so me na to opozorili drugi, sem postal pozoren in tako smo posnetek pogledali preko spleta.
Moram povedati, da sem bil zelo presenečen. Pravzaprav je igrati orgle še nisem slišal, zato je bilo presenečenje toliko večje. Nisem vedel, da je punca tako dobra. Kot se je izrazil njen učitelj je »lačna glasbe«. Doma preigrava klavir vsak dan, ampak orgle so nekaj drugega. Vadi v domači cerkvi oz v Zavodu, zato je tam ne slišimo. Soočenje na TV-ju je bilo zato zame res šokantno. Obsedel sem skoraj brez besed, z mamo pa sta se zadovoljno muzali.

V galeriji Kresija v Ljubljani se razstave menjajo na nekaj dni. Tako so včeraj tam za tri dni, odprli razstavo desetih Černigojevih slik, ki jih je v ogled posodila galerija Lipica, ki hrani slikarjevo zapuščino. Gre za dela iz depoja, ki so javnosti tokrat prvič na ogled, zato je to res unikatna postavitev. Takole j v spremnem katalogu že pred leti zapisala Brina Čehovin:
»Človeku nehote prihaja na misel primerjava s sodobnikom in celo mladostnim prijateljem Srečkom Kosovelom, saj sta oba s svojo ustvarjalnostjo daleč presegla čas, v katerem sta živela. Kot smo se zavedli prave Kosovelove vrednosti šele 50 let po njegovi smrti, se zdi kot da tudi Černigoj šele s svojo galerijo v Lipici začenja dobivati tisto mesto, ki mu že od začetka pripada. Kajti nedvomno je, da je Avgust Černigoj prispeval pomemben in neprecenljiv delež k zgodovini slovenske likovne umetnosti ter da je s svojo osebnostjo in deli ena ključnih in nosilnih osebnosti slovenske zgodovinske avantgarde.« Priporočam ogled v Ljubljani, prav tako pa tudi v Lipici, ko vas tja zapelje pot.