Drevo je metafora za življenje.
Že naši davni predniki so verjeli, da velikansko drevo nosi vesolje s soncem, luno in zvezdami.
Drevesa imajo prav tako pomembno vlogo v naših pravljicah, pripovedkah in pesmih.
Drevo najdemo na prvih straneh Svetega pisma …

Tudi Kristusov rodovnik je dobil obliko božičnega drevesca. Njegove lučke osvetljujejo Gospodovo rojstvo.

V gozdu v teh dneh začutimo, kako je potihnilo življenje.
Zdi se, kot da narava sploh ne diha.
V tej negibnosti pomislimo na božič, na Jezusovo rojstvo.
Pomislimo tudi na svoje rojstvo, kajti rojstvo vsakega novega življenja je čudež.
In čudež vseh čudežev?

„Eno samo resnično senzacijo poznamo in te ne bo nikoli konca. Neke decembrske noči je Bog postal človek!“
(Yves Ivonides – Ivon Čuk 1923)

Začetek in konec.
Konec je začetek.
Prav zdaj ga doživljamo.
Zimski sončni obrat.
Najkrajši dan v letu in najdaljša noč.
Sončno leto se je izteklo, začenja se novo.
Tema bo začela izgubljati svojo moč, svetloba pa pridobivati.

Ko bo zasijala zvezda nad Betlehemom.

Da bi kljub človeškim neuspehom, na svetu videli velikanski napredek.

Da bi kljub slabostim in težavam, na svetu videli solidarnost.

Da bi kljub sporom in vojnam, na svetu videli mir in povezanost.

Da bi kljub lakoti in socialnim težavam, na svetu videli dobroto in bratstvo.

Da bi kljub krivicam, na svetu videli pravičnost.

Da bi kljub slabi volji, znali videti srečo.

Da bi kljub velikim stvarem, ki nam vedno silijo pred oči, znali na svetu videti majhne in odmaknjene …

Da bi se zavedali, da življenje vedno zmaga, ko se daruje.

Bolj kot se bliža konec starega leta,
bolj se odpirajo spomini,
na dogodke, ljudi, prebrane knjige, glasbo in stare obljube.
Ne, leto ni bilo prazno.
Nasulo nam je vsega pomalem, radosti pa tudi pelina.
Pred očmi pa so že nove podobe …
staro mineva, rojeva se novo.
Je že na obzorju …