Kdo pošilja ptice na pot?
Kdo jih postavlja pred usodno odločitev, ali naj ostanejo doma ali pa naj odletijo?
Selitev ptic izvira iz notranjega zakona, ki ukazuje slehernemu živemu bitju.
Mladiči so odrasli, hrane pa začenja počasi primanjkovati.
Tako se zbudi selitveni nagon.
Ljudska modrost pravi: „Če ptice do svetega Mihaela (29. 9.) ne odlete, bo milo vreme gotovo trajalo vsaj do Božiča.“

In tudi pri ljudeh je podobno, le da selitveni cikel ne pride vsako leto, pač pa z leti.

Voda se ponaša s toliko pomeni.
Že v materinem telesu, me je obdajala in varovala, da sem se lahko razvijal in rasel.
Iz te vode sem bil rojen..
Odkar bivam, teši mojo žejo.
S telesa mi spira umazanijo.
Kadar plavam, me nosi na svojih mokrih valovih.
Tudi nepojmljivo potrpežljiva je.
Po kapljicah si zna utreti pot skozi trdno skalovje.
Izogiba se oviram in vedno teče proti cilju.

Mati žalosti,
bodi ob vzglavju vseh bolnikov sveta,
tistih, ki so ob tej uri izgubili zavest in umirajo,
tistih, ki so izgubili vsako upanje na ozdravljenje,
tistih, ki od bolečin vpijejo in jokajo,
tistih, ki se ne morejo zdraviti, ker nimajo denarja,
tistih, ki bi tako silno radi hodili, pa morajo negibno ležati,
tistih, ki cele noči ne morejo zatisniti očesa,
tistih, ki so se morali odreči najlepšim načrtom za prihodnost,
tistim, ki ne verjamejo v večno življenje, ki Boga preklinjajo,
tistih, ki ne vedo, da je Kristus trpel prav tako kot oni …

Naučimo se biti skromni.
Šele, ko se primerjamo z večjimi razsežnostmi, lahko odkrijemo dostop do resničnih vrednot življenja in tudi do prave skromnosti bivanja.
Leta 2004 so na Švedskem v Naravnem nacionalnem parku Fulufjallet odkrili najstarejše drevo na svetu. Gre za 9500 let staro drevo, ki so ga poimenovali "Stari Tjikko". Drevo je preživelo, ker je raslo kot bonsai in ni doseglo svoje naravne velikosti, njegovo starost pa so določili s pomočjo ogljičnega datiranja C-14.
Si predstavljate, da je bilo to drevo že na svetu v času kamene dobe, ko so ljudje še večinoma živeli v jamah? Da je že bilo na svetu, ko so nastajale egiptovske piramide?
Od takrat se je svetu zvrstilo mnogo rodov.
Tako majhna in neznatna je snovna plat človeka. Njegove duhovne vrednote pa so neprimerljivo visoke.

Tudi svojo voljo moramo krepiti in zato ni nikoli prepozno.
Vedno znova stojimo pred odločitvami: ali naj preložim obveznosti, ki sem jih sprejel in delo, ki sem se ga lotil, ali naj jih takoj izpolnim in opravim.
Ta boj traja vse do naše starosti in ni nikoli do konca dobojevan.
Če živimo za svoje ideale in jih uresničujemo, potem moramo biti nepopustljivi in ne smemo odnehati, dokler svojega dela ne opravimo do konca!