Prvi kolesarski dan je za nami. Marija nas je pogledala skozi veliko okno in nam naklonila izjemno vreme. Očarani smo vozili med kotički slovenske zemlje, kamor sicer ne zaidemo velikokrat. Vabljeni na (virtualno) potepanje z nami:

Vse skupaj se je začelo ob ranih jutranjih urah v našem studiu v Ljubljani. Dežurni napovedovalec Robert Božič nas je takole "zaslišal" kaj pričakujemo od romanja.

Sveta maša na Brinjevi gori je bila posebno doživetje. Prišle so pevke, prišli so naši poslušalci iz teh krajev, prišli so naši gostitelji iz Kozjanske razvojne agencije. To je bil "močan" začetek poti.

V kamnolomu pod Brinjevo goro smo naredili nekaj fotografij za arhiv kolesarjenj in novo številko revije PRO.

Kolegica je opazila, da nas je cvetje z okenskih polic spremljalo vso pot. Tole je posnetek prihoda na Prihovo, kjer nam je zaigral tudi harmonikar Tine Lesjak.

Liturgik Stanko Krajnc je župnik na Prihovi. Razkazal nam je to izjemno cerkev, ki ima tudi največje župnijsko parkirišče v državi...

Ogledali smo si tudi Žičko kartuzijo in razmišljali o človeški neumnosti, ki je pustila propasti tak arhitekturni biser.

Mislili smo, da je najtežji vzpon med Žičko kartuzijo in Dramljami, pa smo se zmotili. Na naši poti so bili še trije težji vzponi. Eden je imel celo 14 % nagib.

Ves čas smo gojili duha solidarnosti in medsebojnega spodbujanja. To se je pokazalo tudi na koncu poti, ko smo takole prekrižali roke v radostnem vzkliku.

V Kozjanski hiši Bojana Gučka pa smo poleg večerje občudovali tudi izjemno spoštovanje naše kulturne dediščine. Gospodar je namreč postavil, renoviral, staro hišo in iz "grdega račka ustvaril prekrasnega laboda". Hiša je krita s slamo in sestavljena iz delov več starih hiš.

Na pot gremo. Sodelavci Radia Ognjišče se bomo že tretjič podali na kolesarsko pot. Prvič smo kolesarili od Ponikve do Št Andraža in nato od tam do Maribora, drugič od Brezij do Višarij, letos pa bomo pot začeli na Brinjevi gori nad Zrečami in jo sklenili na praznik Marijinega rojstva v Olimju. Spremljajte našo pot preko radia ali spleta. Skušali bomo biti čimbolj ažurni.

Poletje se je poslovilo. Jesen vstopa skozi vrata. Zadnje poletno izvenevanje smo ujeli na obali. Morje je toplo, obmorski biseri še dišijo po kremi za sončenje. A vendar se oblaki že zbirajo in napovedujejo ples odpadajočega listja.

Vedno potrebujemo rezervo. Avtomobila ne smemo voziti do zadnje kaplje bencina, zato je na vsaki avtomobilski armaturi tudi lučka za rezervo. Ko zasveti, je čas za ponovno točenje goriva.
Prav enako velja tudi za naše moči. Sedemdnevni ritem je nekaj najbolj naravnega položenega v človeka. In nedelja je „Gospodov dan“. To pomeni veliko več kot zgolj „konec tedna“. Nedelja je nov začetek.
Bodi previden. Če si porabil vse moči, do konca, se bodo s težavo obnovile šele po daljšem počitku. Če si se zgaral do konca, nisi s tem nič prihranil. Prav nič nisi na boljšem. Nasprotno, v življenju si veliko zamudil.
Po H. J. W.

V dveh dneh smo zbrali 25 tisoč podpisov v podporo referendumu o novem družinskem zakoniku. Odlična akcija civilne družbe, ki pridobiva na moči. Očitno diktat manjšine, ki je vsiljevanje volje določenih lobijev večini, pri nas ne bo obveljal.
Poslušam in prebiram argumente enih in drugih in nehote mi gre na smeh, ko vidni član progresivnih sil (LDS-a) pridigarsko razlaga, kako ima Bog rad vse otroke enako. Kot kakšen župnik pretežno ruralne župnije z nedeljske prižnice. O, sveta preproščina…
In sama Liberalna akademija, v vlogi kakšnega prominentnega okulista, razlaga kdo je slep. O slepoti za družbena dejstva je sicer načeloma težko govoriti, ker so, predvsem za liberarlce, taka dejstva precej »zmuzljiva«. Zakaj? Kot prvi liberalci bi se morali namreč zavzemati res za vse oblike skupnega življenja. Pa se ne? Ali ni to proti pravicam npr. bigamistov?
In potem teza vidne predstavnice SD-ja, da želimo tradicionalni družini podeliti poseben status. Ta misel je pa res višek umskega napora. Jasno, da si za to prizadevamo! In za to bi se morala zavzeti tudi država. Podpreti bi morala tradicionalno družino in ji omogočiti več ugodnosti. Le tako bi se izkopali iz demografskega brezna in si zagotovili tudi zdržnost pokojninskih blagajn… Tudi koruznike, ki se zdaj izogibajo plačilom vrtcev in ostalih dejavnosti kot samohranilci, čeprav živijo skupaj, bi to kaj kmalu udarilo po žepu. Ampak to je že drugo vprašanje…
In tako naprej, nazaj, v levo in desno. Mi pa smo v dveh dneh prepričali dober odstotek vseh Slovencev, da želimo o tem odločati na referendumu. Mislim, da je to tisto kar snovalce novega družinskega zakonika najbolj boli. In jezi. Zato si ne dajo nič reči. In vztrajajo pri svojem. Ker pa vedo, da bodo na referendumu potegnili kratko, so si izmislili ustavno presojo. Kljub vsemu pa mislim, da ta ne bo šla skozi, kljub visokoletečim besedam o tem, kako večina ne more odločati o pravicah manjšine.