Modrost je dar.
Ne da se je naučiti.
Čeprav je človek zelo izobražen, mu lahko še vedno manjka modrosti.
To velikokrat začutimo v pogovoru z ljudmi, v medijih, v politiki …
Modrost lahko le skušamo doseči.
Pri tem nam zelo pomagajo življenjske izkušnje.
Zgodi se, da nas osupne življenjska modrost preprostega človeka, ki je spoznal, da je največja umetnost življenja, živeti skladno z ljudmi, z majhnimi željami in veliko ljubezni!
Naj bo današnji dan blagoslovljen!
Prosimo za stare ljudi, naj bo podaljšan večer njihovega življenja.
Prosimo za može in žene, naj bo blagoslovljeno njihovo delo, njihove skrbi in njihovi boji.
Prosimo za fante in dekleta, naj v vihravi mladosti najdejo moči za velika dela, ki so pred njimi.
Prosimo za otroke, naj rastejo v modrosti in milosti pred starši, učitelji in vzgojitelji.
Prosimo za šibke, naj si utrdijo voljo.
Prosimo za dobre, da bi v dobroti vztrajali in bili še boljši.
Prosimo za odmaknjene, naj začutijo, da niso sami na svetu.
Tudi tako bo današnji dan blagoslovljen!
Veliko je poti k istemu cilju.
Na zunaj so poti lahko zelo različne, a cilj ostaja isti.
Ob poteh bomo srečevali okrepčevalnice, pekarne, pralnice in delavnice.
Včasih pa le pusto pokrajino, gozd ali puščavo.
Večkrat se bomo ustavili, nato pa nadaljevali pot.
Po različnih poteh, k cilju.
Da pridemo na cilj, moramo narediti določeno število korakov.
Njihovo število nam ni znano.
Vsak jih bo naredil svoje število. Eni dolge in odločne, drugi počasne, drsajoče … skozi življenje.
S srcem in zanosom duha, zavestno premagujmo poti življenja.
Za to, da bi bili dobri, ne potrebujemo diplome.
Za to, da bi bili dobri, ni važna starost.
Za to, da bi bili dobri, ne potrebujemo posebnega kapitala.
Za to, da bi bili dobri, ni važno kako izgledamo.
Za to, da bi bili dobri, ni potrebno, da bi izhajali iz ugledne družine.
Za to, da bi bili dobri, ni važno katere rase in narodnosti smo.
Za to, da bi bili dobri, ni važno kaj si drugi mislijo o nas.
Vsi smo poklicani k dobroti in vsak je pot do nje!
Le redkokje še lahko „slišimo“ tišino.
V zadnjih sto letih se je hrup na svetu potisočeril.
To je dejstvo, ki ga ne moremo zanikati.
Od hrupa lahko tudi zbolimo, pa čeprav si tega ne priznamo.
S hrupom se okužimo, ne da bi zato sploh vedeli.
Zato iščimo kraje sprostitve, miru, varnosti in naravne ubranosti.
Iščimo kraje, kjer je še mogoče užiti tišino.
To je zelo pomembno tudi za ohranitev telesnega in duševnega zdravja.